Mljet

Špilja (jama) v narodnem parku Mljet

Pogled iz jame proti vhodu

Da ne bo zmede: tu ne gre za znamenito Odisejevo špiljo – ta je izven narodnega parka, približno na sredini otoka, južno od naselja Babino polje. V narodnem parku je samo lokalna udrtina, kakršnih je na kraškem svetu veliko in v Sloveniji najbrž niti ne bi bila posebej označena.

Vstop je preprosto najti: ko smo v narodnem parku, gremo po cesti proti naselju Soline. Kakih 100 m pred oznako za začetek naselja na desni in košem za treniranje košarke na levi, je na levi strani moder smerokaz z oznako "Špilja 0,1 km". (Jasno: na desni strani je morje in tam ne more biti jame, kajne? Napaka: na dnu Malega jezera sta jami dolžine 38 in 50 m!). Na oko bi rekel, da je s ceste do vstopa celo manj kot 100 m.

Najprej se nekaj metrov vzpnemo po deloma zaraščenem terenu, nato pa se začnemo spuščati proti jami. Na začetku so stopnice in smo načeloma lahko tudi v natikačih, vendar so skale od konca stopnic naprej mestoma precej gladke, zato bolj priporočam hribovske čevlje (ki jih itak rabite za vzpon na Montokuc in Veliki Gradac) ali vsaj primerne športne copate.



Detajl z zunanjega dela jame

Jama je postala vidna zato, ker se je podrl del stropa. V celoti je lahko dostopna. Od daleč deluje malce neugledno in miniaturno, ko se približamo, pa ugotovimo, da ne gre za votlino velikosti pasje ute, kot se morda zdi na prvi pogled – velikost je primerljiva s hišo. Kakih posebnih barv ni videti – prevladuje siva barva skal in mestoma črnina meni neznanega izvora.

Med spuščanjem se postopno usmerjamo v levo in na nekem mestu postane tako temno, da rabimo baterijsko svetilko (tista z mobija povsem zadostuje). Od mesta, kjer prižgemo svetilko, je do konca jame približno 10 metrov. Ob pregledovanju sten s svetilko se tudi v jami zdi, da je pobarvana pretežno v črno-beli tehniki – zanimivo pa je, da se na fotografijah pokažejo rjavi odtenki zemlje.

V jami je prijetno hladno tudi v najhujši poletni vročini, zato se v njej skrijejo nekatere živali, ki jih sicer običajno vidimo zunaj (med mojim obiskom sem opazil travniške kobilice, več živali (in drugih podatkov) je naštetih na informativni tabli ob cesti). Občasno se sliši kapljanje vode, kakih impresivnih kapnikov ni videti, občutek imam, da so nekaj manjših stalaktitov ljudje že odnesli domov.



Detajl iz notranjosti jame

Umetniški vtis ni kaj posebnega, je pa jama zaradi preprostega dostopa morda zanimiva kot prvi stik otrok s povsem drugačnim podzemnim svetom ali za odklop od morskih razgledov ali pa samo za naravno ohladitev v poletni vročini.