Mljet


Montokuc

razglednik nad Velikim jezerom

Na spletni strani narodnega parka je tudi fotografija Velikega jezera ob sončnem zahodu:

pogled z Montokuca na Veliko jezero

Fotka daje vtis, kot da je bila posneta s helikopterja ali drona, ampak ker so vrhovi dreves na spodnji strani slike videti precej blizu, je možno, da je bila posnetek narejen z dovolj visokega in ne preveč oddaljenega hriba. Pogled na zemljevid Mljeta pokaže, da bi ta vrh lahko bil Montokuc.

Montokuc leži severno od naselja Soline. Visok je 253 m (v različnih virih so različni podatki; navajam podatek s samega vrha). Na spodnji sliki je Montokuc prvi vrh z leve proti desni (desno je otok sv. Marije na Velikem jezeru):

Montokuc z zahoda; desno je otok sv. Marije na Velikem jezeru

Pri vzponom na Montokuc je koristno s sabo imeti zemljevid. Na spodnjem mini zemljevidu je Montokuc desno spodaj.



Izhodišče je pri prvi naseljeni hiši v Solinah; na zahodni steni te hiše (to steno vidimo ob vstopu v naselje) je z debelo vrvjo napisano SO, malo niže je smerokaz, ki vas usmeri v breg, je pa res, da je smerokaz bolje viden spomladi, po obrezovanju plezalk; pozno poleti je slabše viden, je pa vidna markacija. Začetek poti je po stopnicah, ki se na spodnji sliki dvigajo proti levi.



Smerokaz na hiši:


Smerokaz od blizu (pot prek solin je tudi zanimiva - morda si jo pustite za kak drug dan):


Če ste s kolesom, ga ne smete pustiti pri hiši na izhodišču – poiščite kako drevo pred vasjo in ga pustite tam.



Steza se enakomerno dviguje proti severovzhodu do makadamske ceste.



(Kolesarji lahko gredo po tej dokaj strmi cesti; izhodišče (in smerokaz) je kak kilometer pred Solinami. Ta cesta je bila včasih zelo razgledna, zdaj pa so na jezerski strani visoki borovci, zato je za planince hoja po cesti precej dolgočasna.)

Smerokazi ob stiku planinske poti z makadamsko cesto:



("Put po vrsima", ki je na zgornji sliki na prvem smerokazu, vas pripelje na transverzalo.)

Po tej cesti greste proti zahodu (v nasprotni smeri od dosedanje smeri), delno celo rahlo navzdol.



Po kakih 300 do 400 m vas smerokaz usmeri desno navzgor, v gozd.



Vsa križišča so dobro označena z imeni ciljev ali poti, pot do cilja pa je v kilometrih, ne v urah ali minutah. Pot je lepo speljana in dobro označena z markacijami.



Občasno se z nogami podrsamo ob kak plevel ali vejo, zato je koristno obleči dolge hlače (kljub siceršnjim visokim temperaturam!)
Drevje je praktično do vrha – praktično zato, ker je del poti speljan po protipožarni poseki (tisti, ki se jim zelo mudi, lahko ubrati direktno pot – sam je nisem preizkusil).



Malo pod vrhom je žig, vzidan v steno (če zbirate žige na papirju, morate imeti blazinico s sabo – ampak to najbrž itak že veste). Na vrhu je oznaka višine 253 m. Razgled je skoraj 360 stopinj (proti vzhodu je malo višja vzpetina, ki zapira pogled v to smer).

Kaj je na vrhu? Planinska koča? Razgledni stolp? Križ? Kovinska plošča z vrisanimi smermi pomembnih krajev in vrhov? Nič od tega. Na vrhu je opazovalnica (lesena hišica, tlorisa malo manj kot 3 x 3 metre, ki ima v zgornji polovici vseh štirih sten vgrajeno steklo).



Z dobrimi očmi (ali z daljnogledom ali z zmogljivim fotoaparatom) to hišico vidimo od spodaj (s poti, ki pelje okoli Velikega jezera po južni strani) - in ker je to edini vrh s tovrstno arhitekturo v bližnji okolici, zelo preprosto določimo, kateri vrh je Montokuc.
V opazovalnici je človek, ki preverja, ali se je slučajno kje pojavil požar. S te točke vidi celoten zahodni del narodnega parka in več kot polovico celotnega parka. Kolikor sem imel doslej možnost videti različnih delovnih mest, je to vsekakor delovno mesto z najlepšim razgledom. Res je, da imajo tudi zaposleni na Kredarici lep razgled, vendar se pretežno ukvarjajo z drugimi stvarmi in je opazovanje narave postranska ali prostočasna zadeva.

360-stopinjski razgled sem seveda temeljito izkoristil za fotografiranje tako ali drugače – vprašanje je, kdaj bom spet na takem vrhu.

Tole je fotka, zaradi katere sem prišel sem gor (na spletišču narodnega parka je bila posneta zvečer, zato je še lepša). Stavba na desni strani ob obali jezera ima naslov Njivice 2. V daljavi je na sredini Lastovo, desno pa Korčula:


Seveda nobena fotografija ne more prikazati bogastva barv, ki ga človek vidi s svojimi očmi: običajno je v obmorskih krajih na fotografijah spodaj morje, nad njim kopno (kar v Dalmaciji dostikrat pomeni pretežno sivo skalovje) in zgoraj bolj ali manj modro nebo. S tega mesta je razpored barv povsem drugačen, zato vse skupaj deluje kar nekoliko neresnično, skoraj kot umetniška slika izmišljene pokrajine. Če bi človek to videl v kakem ameriškem filmu, bi rekel, da so scenografi pretiravali z domišljijo in bi lahko vse skupaj naredili manj kičasto.

Panoramski posnetek: levo je vhod v solinski kanal, desno je Veliko jezero, most med njima s tega mesta ni viden:

Uvala Male Blace južno od vhoda v Solinski kanal je na spodnji sliki majhen flekec zelene barve.



Otoček v Velikem jezeru:



Pogled proti severozahodu: naselje Goveđari:



Pogled proti severu: jadrnice so v zalivu pred Polačami, zadaj je Pelješac:



Pelješac in vrhovi na celini malo bolj od blizu:



360 stopinjski posnetek z vrha:

Naselje Soline s tega mesta ni vidno – je pa viden travnat del na koncu naselja.

Vrh je kar obljuden; med mojim obiskom (23. avgusta 2016) je bilo na njem 9 ljudi (brez poklicnega opazovalca). Od teh sta bili dve ženski v natikačih in dva moška v lahkih supergah – torej je možno prilesti gor tudi na tak način – večje težave so verjetno na poti navzdol. Ali pa če se na natikačih strga pas, ki povezuje podplat z nogo (če se že odločite za natikače, vzemite s sabo še rezervne). Ampak če nekateri "planinci" prilezejo v natikačih na Kredarico, je Montokuc zanje gotovo mala malica (mogoče je stvar v posebni tehniki, ki je jaz ne obvladam). Samo en par planincev je bil tedaj v pravih hribovskih čevljih – vsi pa so imeli zelo dobre fotoaparate (objektive pa sploh).

Najenostavneje je sestopiti po isti poti, razen če vas na cilju čaka drugo prevozno sredstvo (avto na cilju, kolesi na izhodišču ali obratno). Lahko pokličete tudi taksi.

Kako vidimo Montokuc od spodaj? Treba se je premakniti na južno stran Solinskega kanala. Dobro viden je strm stožčast vrh nad Solinami (Menterez?), medtem ko je levo (zahodno) od njega sleme, ki se ne zdi nič posebnega. Če imamo srečo, zaznamo odboj sonca skoraj na vrhu slemena; pogled skozi daljnogled ali fotoaparat z močnejšim zumom pa pokaže znano opazovalnico.

Precej bolj impresiven je Montokuc z zahoda; posebej impozanten je npr. z otočka svete Marije: od tam je Montokuc videti kot glavni vrh (tudi opazovalnica na njem je jasno vidna), medtem ko vrh vzhodno od njega ni videti vreden omembe.


Levo Veliki gradac, desno Montokuc, v sredini najverjetneje Mikina glavica


Poraba časa? Pojma nimam – na začetku sem pogledal na uro, na koncu pa ne (pri takem razgledu pozabiš še vse kaj drugega kot uro).

Če poznate koga, ki doslej ni hodil v hribe, bo Montokuc idealen začetek. Če pa kljub enostavni poti in razkošnim razgledom v vzponu na Montokuc ne bo užival, je izgubljen primer in ga nima smisla siliti kamorkoli drugam.

Če vas je zamikalo, da bi oblezli celotno transverzalo, obstaja opis nekoga, ki je celo pot obhodil v enem dnevu, čeprav avtorji knjižice z navodili predlagajo, naj si pot razdelimo na štiri dele.