Mljet


Hrana na Mljetu

Na Mljetu je ena bencinska črpalka in trije bankomati – iz tega lahko sklepate, da je tudi ponudba hrane nekoliko skromnejša kot v velikih trgovskih centrih. Temu se je pač treba prilagoditi – če menite, da se mora svet okoli vas prilagajati vam, potem je bolje, da se odpravite kam drugam.

Vsega seveda nima smisla prinesti od doma: sadje ali zelenjava ne bo zdržala dva tedna, tudi hladilniki v počitniških apartmajih niso prirejeni za velike zaloge. Od doma prinesite stvari, ki jih že v Sloveniji ne najdete za vsakim vogalom, npr.:
  • posebne začimbe, brez katerih jed (po vašem mnenju) nima pravega okusa
  • posebne dodatke, ki jih na morju "po defaultu" nimajo (npr. bučno olje)
  • prehranske dodatke, za katere menite, da vam koristijo
  • zdravila (tudi če so brez recepta)
  • živila, ki jih rabite v manjših količinah (npr. ribe se v ponvi bolje spečejo, če jih pomokamo – ampak za to ne rabimo celega kilograma moke)
  • posodo, ki je zelo uporabna, pa je običajno ni v počitniških apartmajih (npr. ekonom lonec)
  • dober nož
  • prav tako je smiselno prinesti sadje in zelenjavo z domačega vrta (če ga imate) za prvih nekaj dni – doma pridelki itak ne bodo preživeli do konca vašega dopusta.
Če bivate v narodnem parku, imate naslednje možnosti nabave hrane:
  • Kombi s kruhom in pecivom pride vsak dan (na Njivicah je okoli 10.h). Vozniku lahko naročite, naj vam prinese vodo v plastenkah, mleko, jogurt (verjetno še kaj), pa vam bo želeno pripeljal naslednji dan.

    Potujoča pekarna Mljet
    Potujoča pekarna Mljet

  • Kombi z zelenjavo pride vsak četrti dan. Leta 2016 sem ga v Solinah dvakrat ujel zgodaj dopoldne, leta 2017 pa je bil na Njivicah okoli 19.h. Po 10. 9. se število odjemalcev zmanjša, zato pride samo enkrat tedensko. Kakovost tega sadja in zelenjave je bistveno boljša kot v sapomostrežni trgovini v Pomeni, zato je smiselno kupiti dovolj zaloge.

  • Verjetno se zdi neverjetno – ampak na Mljetu ni ribarnice! Kljub temu imajo domačini različne ribe. Gospodinja Anka na Njivicah pravi, da jo "njen" ribič pokliče, ko ima ribe in takrat naredi malo zaloge v zamrzovalni skrinji. Lahko jo prosite, naj naslednjič kupi kakšne ribe še za vas.

  • Na Njivicah 2 vam lahko za večerjo spečejo ribe, ki jih podnevi ulovijo sami (npr. salpe). Iz izkušenj lahko potrdim, da je kakovost boljša kot v marsikateri restavraciji, cena pa ni pretirana (in seveda ni primerljiva z gostilno Bourbon (čeprav se je gospodinja pred poroko pisala enako kot lastnik tiste razvpite gostilne)). Nima smisla vztrajati pri tem, da hočete orade, brancine ali lignje – obstaja veliko lokalnih rib, ki so enako dobre (ali še boljše, ker jih boste jedli nekaj ur po tem, ko so bile ulovljene).

  • Najbližja trgovina je v Pomeni. Izbira je precej osnovna; kakovost sadja in zelenjave ni vedno primerljiva s stanjem v naših trgovinah (najdete lahko nagnito, zasušeno, obtolčeno ali kako drugače poškodovano sadje in zelenjavo itd.). Meso pripeljejo enkrat tedensko(!) (A sem napisal, da rib ni? Domačini so siti rib in raje jedo svinjino in klobase, turisti pa naj se znajdejo, kakor vedo in znajo.) Nekako se je pač treba znajti in preživeti. V Pomeno je najbolje iti s kolesom, vožnja s ponijem traja skoraj četrt ure; vožnja avta po ozkih cestah narodnega parka je zelo travmatična, čeprav je dovoljena, ko plačate vstopnico. Ceste so tako ozke, da je zoprno že srečanje s kolesarji, kaj šele z drugim avtom.

  • Ribolov v narodnem parku ni dovoljen. (Mimogrede: na zunanji strani otoka sega park še približno 500 m v morje!)

  • Upoštevajte, da kurjenje v naravi ni dovoljeno. Lahko si predstavljate, da je po 5 mesecih brez dežja (od začetka aprila do konca avgusta 2017) potrebno zelo malo, da nastane neobvladljiv požar. Na vrhu Montokuca sicer sedi človek, katerega naloga je opazovanje, ali je kje v parku nastal požar, vendar je v takih razmerah bolje preprečiti nesrečo.