Mljet


Hrana in voda na Mljetu

Na Mljetu je ena bencinska črpalka in en hotel – iz tega lahko sklepate, da je tudi ponudba hrane skromnejša kot v velikih trgovskih centrih. Temu se je pač treba prilagoditi – če menite, da se mora svet okoli vas prilagajati vam, potem je bolje, da se odpravite kam drugam.

Začnimo z vodo – ta je pomembnejša od hrane.
Občasno se pojavljajo vprašanja tipa: "Ali je voda na Mljetu pitna?". Kratek odgovor je: "Da", daljše pojasnilo pa je v nadaljevanju. Vodovod na Mljet je speljan s celine (Pelješac), tako da je voda načeloma enake kakovosti kot na dalmatinski obali. Po kuhanju ostane v posodi nekaj usedline (kalcij), ampak se mi zdi, da celo manj kot v Ljubljani (pa jo doma normalno pijemo). Voda na Mljetu ni pretirano klorirana (sploh nima okusa ali vonja po čemerkoli). Gazdarica v Vili Jezero, kjer običajno bivava, svetuje pitje vode iz plastenk, zato tudi midva z ženo kupiva dve veliki plastenki vode (5 do 7 litrov). Zdi se mi, da je ta navada iz časov, ko v tej hiši še niso imeli vodovoda in smo uporabljali vodo iz rezervoarja ob hiši. Oziroma: možno je, da voda iz vodovoda še vedno teče v zbiralnik in potem iz njega po hišnem cevovodu (pretok skozi pipo precej niha preko dneva).

Midva z Olgo za pitje čiste vode (npr. takoj zjutraj) in za redčenje sokov še vedno uporabljava vodo iz plastenk, za vse drugo pa uporabljava vodo iz vodovoda (kuhanje čaja in kave, kuhanje jedi, umivanje zob, pranje sadja in zelenjave ...).

Morda bi bilo med naslednjim dopustom zanimivo še za pitje poskusiti vodo iz pipe (navsezadnje tudi voda iz plastenk ni povsem nedolžna). Pred leti, ko še ni bilo vodovoda, sem pomotoma enkrat na dušek spil kozarec vode iz pipe – nakar sem ugotovil, da je imela zadeva rahel okus po ribah ... bljak ... ampak sem preživel brez posledic, tako da bi zagotovo preživel tudi pitje vode iz vodovoda. ;-)

Zdaj pa malo več o hrani ...
Če ste si za bivalnje izbrali hotel Odisej, bodo tam poskrbeli za vse vaše kulinarične potrebe, poleg tega je v okoli hotela nekaj manjših restavracij. Če se boste odločili za privatno namestitev (kar je po mojem mnenju bolj priporočljiva varianta), pa boste morali bolj aktivno skrbeti za prehrano – ampak ni panike: navsezadnje to vsak dan počnete tudi doma, kajne? ;-)

Vsega seveda nima smisla prinesti od doma: sadje ali zelenjava ne bo zdržala dva tedna, tudi hladilniki v počitniških apartmajih niso prirejeni za velike zaloge. Od doma prinesite stvari, ki jih že v Sloveniji ne najdete za vsakim vogalom, npr.:
  • posebne začimbe, brez katerih jed (po vašem mnenju) nima pravega okusa
  • posebne sestavine, ki jih na morju "po defaultu" nimajo (npr. bučno olje)
  • alternativno hrano (npr. hrano brez glutena ali pijače brez laktoze)
  • prehranske dodatke, za katere menite, da vam koristijo
  • zdravila (tudi če so brez recepta)
  • živila, ki jih rabite v manjših količinah (npr. ribe se v ponvi bolje spečejo, če jih pomokamo – ampak za to ne rabimo celega kilograma moke)
  • posodo, ki je zelo uporabna, pa je običajno ni v počitniških apartmajih (npr. ekonom lonec ali univerzalni kuhalnik (imenovan tudi "kuhalnik za riž") ali pekač za kruh)
  • dober nož, lupilnik za kumare
  • prav tako je smiselno prinesti sadje in zelenjavo z domačega vrta (če ga imate) za prvih nekaj dni – doma pridelki itak ne bodo preživeli do konca vašega dopusta (na Mljet gremo vsaj za 3 tedne, kajne? 😉)
  • električni podaljšek, razdelilec.
Če bivate v večjem naselju (npr. Pomena, Polače, Saplunara ...), imate na voljo vsaj eno trgovino s hrano. V malih naseljih v okolici Velikega jezera v nacionalnem parku Mljet (Babine kuće, Goveđari, Njivice in Soline) pa ni nobene trgovine s hrano (restavracije so v Babinih Kućah in Solinah); imate pa naslednje možnosti nabave hrane:
  • Kombi s kruhom in pecivom načeloma pride vsak dan (na Njivicah ga od leta 2022 ni bilo, ker je bil kruh menda slabe kakovosti in se je gazdarici zdelo bolje, da pri svojih gostih ne dela reklame za slab izdelek, sicer bi lahko tudi ona prišla na slab glas). Včasih je bilo vozniku možno naročiti, naj vam prinese vodo v plastenkah, mleko, jogurt itd., od leta 2018 pa to ni več možno. Še huje: zaradi manjšega povpraševanja je od septembra dalje dostava kruha in pekovskih izdelkov samo vsak drugi dan.

    Potujoča pekarna Mljet
    Potujoča pekarna Mljet (tale fotografija ima zgodovinsko vrednost, saj možakar na njej ne dela več na Mljetu, ker se je preselil v Nemčijo)

  • Kombi z zelenjavo pride vsak četrti dan. Leta 2016 sem ga v Solinah dvakrat ujel zgodaj dopoldne, leta 2017 in 2018 pa je bil na Njivicah okoli 19.h. Po 10. 9. se število odjemalcev zmanjša, zato pride samo enkrat tedensko. Kakovost tega sadja in zelenjave je bistveno boljša kot v sapomostrežni trgovini v Pomeni ali v Polačah, zato je smiselno kupiti dovolj zaloge. Zanimivo je, da ima voznik in prodajalec Mate od sadja na voljo tudi banane, nima pa fig(???). Poleti 2019 je imel Mate težave s hrbtom, tako da smo bili od konca avgusta dalje brez sadno-zelenjavne oskrbe. Grozdje in fige (kadar je to sadje na voljo) sicer lahko kupite ob Malem mostu in v Babinih Kućah, morda tudi v Pomeni.

  • Najbrž se zdi neverjetno – ampak na Mljetu je zelo težko kupiti sveže ribe. Ribarnica je samo v Sobri (naslov: Sobra 1 – prva stavba v naselju, če greste v Sobro s trajekta), med običajnim delovnim časom v njej dostikrat ni nikogar, tako da je nabava rib kar projekt. Po drugi strani praviloma dobite koga v ribarnici, če greste iz Prapratna s trajektom ob 17.h in takoj zatem zavijete v Sobro.
    Kljub temu imajo domačini različne ribe. Gospodinja Anka na Njivicah pravi, da jo "njen" ribič iz Stona pokliče, ko ima ribe in takrat si naredi zalogo v zamrzovalni skrinji. Lahko jo prosite, naj naslednjič kupi kakšne ribe še za vas. Prav tako Anka včasih naroči ribe v ribarnici v Sobri, pripeljejo pa jih ob torkih in četrtkih (če je naročilo dovolj veliko). Lahko tudi kupite večjo količino rib ob prihodu s trajekta in potem prosite gospodinjo, pri kateri stanujete, da vam ribe shrani v zamrzovalno skrinjo (seveda se je glede te možnosti treba dogovoriti vnaprej).

  • Na Njivicah 2 vam lahko za večerjo spečejo ribe, ki jih podnevi ulovijo sami (npr. salpe). Iz izkušenj lahko potrdim, da je kakovost boljša kot v marsikateri restavraciji, cena pa ni pretirana (in seveda ni primerljiva z gostilno Bourbon (čeprav je gospodinja pred poroko imela enak priimek kot lastnik tiste razvpite gostilne)). Nima smisla vztrajati pri tem, da hočete orade, brancine ali lignje (je pa možno, da jih ima Anka v skrinji) – obstaja veliko lokalnih rib, ki so enako dobre (ali še boljše, ker jih boste jedli nekaj ur po tem, ko so bile ulovljene).

  • Najbližja trgovina s hrano je v Polačah (Studenac market), malenkost dlje je tista v Pomeni (skoraj na dnu klanca ob vstopu v naselje). V obeh je izbira precej osnovna; kakovost sadja in zelenjave ni vedno primerljiva s stanjem v naših trgovinah (najdete lahko nagnito, zasušeno, obtolčeno ali kako drugače poškodovano sadje in zelenjavo itd.). Meso pripeljejo enkrat tedensko(!) (A sem napisal, da v običajnih trgovinah ni rib? Domačini so siti rib in raje jedo svinjino in klobase, turisti pa naj se znajdejo, kakor vedo in znajo.). Običajno kake stvari zmanjka (med obiskom 5. 9. 2023 npr. ni bilo svežega paradižnika, vode v večjih plastenkah (5 litrov ali več) in v Pomeni ni bilo pršuta in krompirja). Med nekim obiskom sem opazil, da ena od hladilnih omar, v kateri so bili mleko in mlečni izdelki, ne deluje (kaj hočemo, shit happens); drugič sem opazil, da je meso lepo zloženo na tleh pred hladilno omaro in ni bilo videti, da bi se komurkoli od zaposlenih mudilo, da bi ga spravil na hladno.
    Mimogrede: bodite pozorni na to, da vam v trgovinah izbrane izdelke skenirajo samo enkrat. Leta 2022 so ljudje ugotovili, da si skušajo prodajalci pomagati tudi na nedovoljene načine ...

    Nekako se je pač treba znajti in preživeti. V Polače ali Pomeno je najbolje iti s kolesom, vožnja s ponijem traja skoraj tričetrt ure; vožnja avta po ozkih cestah narodnega parka je zelo travmatična, čeprav je dovoljena, ko plačate vstopnino. Ceste so tako ozke, da je zoprno že srečanje s kolesarji, kaj šele z drugim avtom. Morda je z avtom smiselno iti zvečer, pred zaprtjem trgovine, ko se (posebej od avgusta dalje) že stemni in kolesarjev in pešcev na cestah praktično ni več. Vsekakor bo treba iti z avtom po velike plastenke vode. Če na vaši lokaciji bivanja ni trgovine (npr. v naseljih okoli Velikega jezera), je obiske lokacij izven tega področja smiselno kombinirati z nakupi hrane. Trgovini v Pomeni in Polačah sta med turistično sezono odprti od 7.h do 21.h. Gneča je neznosna in včasih je polovica trgovine zasedena z ljudmi, ki čakajo pred blagajno.

  • Ribolov v narodnem parku ni dovoljen. (Mimogrede: na zunanji strani otoka sega park še približno 500 m v morje!)

  • Upoštevajte, da kurjenje v naravi ni dovoljeno. Lahko si predstavljate, da je po 5 mesecih brez dežja (od začetka aprila do konca avgusta 2017) potrebno zelo malo, da nastane neobvladljiv požar. Na vrhu Montokuca sicer sedi človek, katerega edina naloga je opazovanje, ali je kje v parku nastal požar, vendar je v takih razmerah bolje preprečiti nesrečo. Požarov ni tako malo – samo spomladi leta 2020 so bili trije; na srečo so vse hitro odkrili in pogasili, tako da ni bilo večje škode.




Zadnja sprememba besedila: september 2023