Zaliv Grabova (Uvala Grabova)

Pot prek Solin (Put preko Solina)

Pogled iz zraka: pot prek Solin gre nad svetlo sivimi skalami na desni strani zgornje slike. Morska ožina desno in nekoliko pod sredino fotografije je vhod v Solinski kanal – do tam je možno priti s prevoznim sredstvom, naprej gremo peš (vir fotografije: spletišče narodnega parka Mljet).

(Začetna opomba: izraz "zemljovid" v tem besedilu pomeni zemljevid z naslovom Otok Mljet, Turističko – planinarski zemljovid, 1:20.000; na voljo je na vstopnih točkah v narodni park in v prodajalni s spominki v Pristaništu, verjetno tudi v drugih uradih narodnega parka (Pomena, Polače). Zemljevid, ki je omejen na narodni park Mljet, je manj uporaben; pojasnilo je v nadaljevanju.)

Najprej gremo do konca ceste v Solinah. Do tja je možno priti z avtom, kolesom, v turistični sezoni tudi z vlakcem (seveda tudi peš – ampak hoja po asfaltu pa res ni kul). Po koncu vožnje nadaljujemo v isti smeri po stezi za pešce. Na začetku je tabla z napisom "Put preko Solina" – taka je tudi oznaka na zemljevidu narodnega parka.


Na poti je več zanimivih detajlov.

Povprečna višina poti je kakih 10 do 20 m nad morjem (v začetku manj, postopno več). Pot večinoma vodi med borovci, tako da nismo nikoli povsem izpostavljeni močnemu soncu. Če vam ni do dolgih sprehodov, se lahko kadarkoli obrnete – pot prek Solin je zanimiva in prijetna, ne glede na dolžino, ki jo prehodite.


Začaran gozd?

Po skoraj 2 km (pol ure hoje) pridemo do razcepa (glejte spodnji zemljevid): desno Uvala Grabova, levo Ropa (če gremo do konca, seveda – ni pa nujno … ;-) ). Da pot ne bi bila enaka v obe smeri, sem sklenil, da bom obkrožil hrib Hljeb in tako vsaj del poti opravil krožno. Ob pogledu na zemljovid je steza od zaliva Grabova navzgor precej bolj strma kot leva steza od tega križišča naprej in v poletni vročini se mi je zdelo, da bo postopni vzpon manj naporen kot vzpon po strmem pobočju, zato sem izbral levo pot.



Pol km po križišču smo na najvišji točki poti (okoli 120 m nadmorske višine (n.v.)) – na makadamski cesti (verjetno je narejena za gasilce, ki bi potencialni požar nad Solinami lahko s ceste gasili od zgoraj; s tega mesta bi lahko po protipožarni poseki prišli na vrh hriba Hljeb (154 m n.v.). Ta del je na zemljevidu narodnega parka narisan narobe (markirana steza na tem zemljevidu sploh ne doseže zgornje ceste), obenem pa je ta del orientacijsko najbolj zahteven, zato si zelo olajšate življenje, če vzamete s sabo v začetku omenjeni zemljovid. Ko pridemo na cesto, je prvi vtis, da bomo hojo nadaljevali po cesti, vendar je že po kakih 10 m na desni strani lomljena rdeča črta, možic in markacija, ki nas usmeri navzdol po nekakšnih kamnitih stopnicah. Če nadaljujemo po cesti, na prvem križišču zavijemo desno, pa se malo niže spet lahko priključimo naši markirani stezi. (Če gremo v obratni smeri, nas na odcep na markirano stezo opozori markacija in puščica na desni ter možic na levi.)

Po okoli 50 m hoje navzdol skozi gozd spet prečkamo cesto (to je stranski odcep prejšnje ceste). Na drugi strani ceste je možic in markacija. Po malo več kot pol km smo na zadnjem križišču: naravnost naprej v isti smeri gre pot proti Ropi, desno (navzdol) pa steza proti zalivu Grabova. (Ropa je seveda še zelo daleč, bi pa čez kakih 400 m spet prečkali makadamsko cesto, po nadaljnjih 2 km pa bi prišli do glavne ceste). Križišče je zelo dobro označeno, tako da ga ni možno zgrešiti (celotna pot je dobro označena – večina markacij je bila obnovljena nedavno (pot sem prehodil septembra 2021)).

Do okoli 50 m n.v. je spust zelo strm, zato priporočam hojo v obratni smeri (torej: najprej naravnost ob obali do zaliva Grabova in nato navzgor). Če bi bilo ostali del poti še nekako možno prehoditi v natikačih, so za ta del natikači absolutno neprimerni. Tudi na tem delu poti je dosti borovcev, zato imamo v vsakem delu dneva vsaj nekaj sence. Pod 50 m n.v. je gozd zelo gost in hodimo po senci, strmina pa se unese in kmalu smo v zalivu.

Zaliv Grabova je lep, je pa poln drobnih plastičnih odpadkov; občasno jih čistijo (zadnja taka akcija je bila v začetku septembra 2022), ampak jugo vedno naplavi nove. Skale okoli zaliva so ostro nazobčane, kamni in kamenčki na skrajnem robu zaliva (na stiku morja in kopnega) so pa zaobljeni, kar je redek primer v narodnem parku (verjetno so se obrusili ob močnih južnih vetrovih).


Zaliv Grabova

Cesta, ki smo jo prečkali malo za najvišjo točko (stranski odcep makadamske ceste), pripelje do zaliva. Ta podatek je uporaben za tiste, ki bi želeli sem priti s kolesom. (Izhodišče ob Velikem jezeru je makadamska cesta, ki se z asfaltne ceste malo pred Velikim mostom odcepi levo navzgor. Druga možnost za izhodišče je glavna cesta – glejte zgornji zemljevid.) Glede na zemljovid naj bi se cesta od zaliva Grabova nadaljevala v nemarkirano stezo na drugi strani zaliva, vendar ob hitrem preverjanju ni bilo videti nič stezi podobnega – morda tudi zaradi velikega števila podrtih dreves. Če se želimo vrniti po stezi ob morju, gremo najprej po cesti, po kakih 50 m pa se na levo odcepi markirana steza (napis "jezera" na drevesu).

Steza do križišča, kjer smo se prej usmerili navzgor, je mestoma manj vidna (je pa teren dobro prehoden), večkrat gre gori-doli, sicer pa je podobna prvi polovici poti. Med potjo nazaj je morda najbolj zanimiva Uvala Međuhljeb – je pa (za morebitno plavanje) morje bistveno teže dostopno kot v zalivu Grabova. Ostanimo raje samo pri fotografijah.

Še malo naprej je Uvala Vranje garme. Kaj pomeni beseda garme? Anka Stražičić pravi, da izvira iz italijanščine, pomeni pa jama – in res na poti vidimo vsaj dve manjši ovalni vdolbini ob obali ("manjši" v primerjavi z amfiteatrom blizu Zakamenice, sicer to nikakor niso neke vdolbine žepne velikosti).

Pot prek Solin ni prav zelo obljudena – 11. septembra 2021 popoldne sem na celotni poti srečal samo en par pohodnikov. Nekaj ljudi je na začetnem delu poti, blizu Solin, kasneje boste sami. (Sredi turistične sezone je gotovo več sprehajalcev.) Na več kot polovici poti ni signala za mobilni telefon, zato (posebej če greste na pot sami) nekomu pred odhodom natančno pojasnite, kam greste. Pot je primerna tudi za tiste, ki jim ni do hribovskih vzponov – v tem primeru pač hodite do zaliva Grabova stalno ob morju. Priporočam hribovsko obutev in pohodniško palico.


Sprehod po poti malo pred sončnim zahodom

Mimogrede: od kod ime "Uvala Grabova"? Ko smo v zalivu, je severovzhodno od nas Grabova glava (384 m; dobro vidna npr. s ceste od Solin naprej – glejte spodnjo fotografijo). Ta hrib je drugi najvišji vrh v narodnem parku in če še niste bili na njem, vam priporočam vzpon, ki ga lahko kombinirate še z bližnjim Velikim Planjakom. Najkrajši vzpon na oba je z druge serpentine na glavni cesti (ko ste že v narodnem parku). Zgornji zemljevid zajema širše področje, da lahko vidite možnosti dostopa do teh dveh vrhov in oddaljenost od bližnjih lokalno pomembnih hribov.


Pogled proti vzhodu z začetka poti prek Solin: Grabova glava je druga (najbolj špičasta) vzpetina z desne proti levi.