Mljet

Katakombe Jugoslovanske ljudske armade in 8,8 cm FlaK

Tokrat pa nekaj povsem drugačnega ...

Izhodišče: po glavni cesti gremo v Pomeno. Zadnja stavba v naselju je hotel Odisej, za njim se cesta obrne levo in dvigne. Gladkega asfalta je kmalu konec, naprej vodi makadam, nekje bolj, drugje manj grob, je pa brez težav prevozen tudi s kolesom tipa poni. Cesta v nadaljevanju obkroži zaliv Lokva in se nadaljuje proti severu, z rahlim odklonom proti zahodu od rta Konštar naprej. Ob morebitnih odcepih sledimo poteku najboljše ceste, ki gre bolj ali manj naravnost.

Na nekem mestu opazim, da v morje vodi kanalizacijska cev precej velikega premera (kakšna kanalizacija, če tu ni nobenega naselja?), malo naprej je na desni betonska odprtina čudne oblike (spodnja slika).


Na levi so v tleh vidne odprtine nekakšne podzemne napeljave, s katerih je nekdo odstranil pokrove. Malo zatem se na desni pojavi manjša betonska zgradba (bunker?), ki ima le ozko lino, skozi katero se iz notranjosti vidi naravnost v Pomeno. Nekaj metrov naprej je večja, delno vkopana zgradba z zaprtimi jeklenimi vrati, ki so bila v boljših časih zelene barve, zdaj pa se na njih vedno bolj širijo rjavkasti odtenki (spodnja slika).



Zapaha na vhodu v zgradbo ni možno odsuniti, čeprav vrata niso zaklenjena. Levo od te zgradbe je vhod v rov.
Ta predel se imenuje Sparožni rat (rat v tem kontekstu ne pomeni vojne, temveč rt).
Moj prvi obisk tega predela se je leta 2017 tukaj končal, leta 2019 pa sem bolje opremljen in na tem mestu raziskovanje šele začnem.
Vzamem baterijsko svetilko in se napotim v rov (spodnja slika).



Zunanje svetlobe hitro zmanjka, potem je treba vključiti svetilko. Prvih 20 m je rov vodoraven, nato sledi nekaj stopnic navzdol, ki vodijo do prečnega rova. Prečni rov je zelo dolg, tako da svetloba baterijske svetilke ne doseže konca, niti na levi niti na desni strani. S tega mesta vodi naravnost navzgor jeklena lestev, narejena iz skob in vodi v manjši prostor.

Vrnem se v prečni rov. Grem desno (gledano iz vhoda v rov) in že po nekaj korakih levo zgoraj zaznam svetlobo. Najprej se odcepi stranski rov, nato na tleh zagledam pomanjšani železniški kolesi, povezani s kovinsko konstrukcijo. Proti svetlobi vodijo stopnice. Na vrhu stopnic se vidi izhod iz rova na nekakšno večjo teraso, na tleh so zarjavele in nekoliko ožje tračnice kot na običajni železnici (spodnja slika).



Včasih je bilo ta izhod možno zapreti z vrati iz kovinskih rešetk. Terasa ima manj kot meter visoko kamnito ograjo (spodnja slika); ko stopim nanjo, je na eno stran videti ozko stezico. Na drugi strani morja sta otoka Korčula in levo od nje (kot je v teh krajih običajno) Lastovo. Na oko bi rekel, da je bil včasih tukaj top in na tračnicah so ga lahko pomikali ven iz rova in nazaj noter.



Po stopnicah grem nazaj dol v glavni rov in nadaljujem raziskovanje v isti smeri. Na desni strani rova (na nasprotni strani od prej omenjenega izhoda na teraso) so na nekaj mestih različno veliki prostori: od ene sobe do garsonjere. Nekateri so prazni, drugje so kosi lesa ali plastike. Na koncu rova so spet enake stopnice navzgor in potem spet enake tračnice in terasa s pogledom proti Korčuli. Tokrat so na tračnicah kolesa in podstavek za tisto reč, ki so jo včasih vozili po teh tračnicah.

Vrnem se v glavni rov in se po njem sprehodim še v drugi smeri. Za vhodnim rovom vodijo stopnice v nekakšno zgornje nadstropje, ki se razprostira v desno. Na koncu je spet kovinska lestev iz skob. Lestev vodi precej visoko, žal pa je rja skoraj povsem prežrla skobe, zato nima smisla niti poskusiti z vzponom navzgor. Verjetno je zgoraj opazovalnica na vrhu hriba.

Spet se vrnem v glavi rov in nadaljujem hojo v prejšnji smeri. Sledi še tretje stopnišče z izhodom in teraso – izvedba je podobna kot prej. Vrnem se v glavni rov in nadaljujem hojo. Ta del rova (gledano z vhoda je to levi del) je daljši od desnega, vmes je tudi več prostorov na tisti strani, ki je obrnjena proč od morja (najbrž bi gradbeniki hitro dosegli površje, če bi vrtali proti morju, zato so prostore (verjetno za bivanje, hrano, opremo in orožje) naredili na drugo stran rova).

Ko pridem do konca glavnega rova, gre proti desni še četrto (in obenem zadnje) stopnišče. Vzpnem se po njem – in … končno! Ko se stopnice zravnajo, so na tleh enake tračnice kot prej … in na njih … ah … neverjetno, sploh si nisem mislil, da ga bom res videl, glede na to, da je vse izropano; sploh si nisem mislil, da je kaj takega še mogoče: pred mano je top. Pravi top!



Zadeva je ogromna in zaseda večino preseka rova. Premer cevi je na oko približno 90 mm. Na desni strani (gledano s položaja nišandžije) sta dve kolesi. Poskusim zavrteti prvo … zavrti se povsem gladko … in cev topa se začne premikati v levo. Tudi v desno se kolo zavrti zlahka. Blizu je drugo kolo, s katerim je možno cev topa premikati gor-dol – v tej smeri gre nekoliko bolj na trdo, a še vedno ga je možno premakniti z eno roko. Železa je gotovo več sto kil – ampak vse se premika gladko. Neverjetno! 27 ali 28 let po tem, ko je JLA zapustila te kraje in topa ni nihče več vzdrževal, mašinerija še vedno deluje. Top je na nekaterih mestih načela rja, ampak glede na to, da ga ob močnem vetru lahko doseže dež (top ni nič zaščiten) in posebej glede na to, da zadnjih 27 let ni nihče skrbel zanj, se drži presenetljivo dobro. Nikoli nisem bil oboževalec JLA, njenega orožja in njene doktrine, se pa človek vseeno vpraša, kaj bi se zgodilo z današnjimi tehničnimi izdelki za civilno rabo, če bi jih za 27 let odložili v takle rov.

Poznavalci so na podlagi fotografij ugotovili, da gre za nemški top 8,8 cm FlaK. Razvit je bil kot protiletalsko orožje, sčasoma pa so topničarji ugotovili, da je zelo učinkovit tudi proti tankom. V uporabi je bil od leta 1933, najbolj intenzivno ga je uporabljala nemška vojska med 2. svetovno vojno. V angleški Wikipediji je citat, ki pravi, da je bil top 8,8 cm FlaK med 2. svetovno vojno najmočnejše posamično orožje – če si odmislimo atomsko bombo (vir: Paul Fussel). Po vojni so ga uporabljale predvsem nekatere države članice Varšavskega pakta. Po podatkih nemške Wikipedije je bil najdlje v uporabi v Jugoslaviji – do 90. let. V Sloveniji je tak top možno videti v Parku vojaške zgodovine v Pivki (paviljon C).



Gremo nazaj k topu na Mljetu. Kot pri prejšnjih terasah je tudi tu videti nekakšno stezico – seveda: vsi štirje položaji (pa morda še kakšna opazovalnica) so bili povezani od znotraj in od zunaj ... ampak tako je bilo pred 27 leti! Naredim nekaj korakov, stezica pa je še vedno jasno vidna. Kmalu me pripelje na širšo stezo. Glede na to, kako hitro se zarašča gozd in grmovje, bi ta stezica postala neprehodna najkasneje po petih letih, če je ne bi nihče vzdrževal. Kdo skrbi zanjo? Med tem razmišljanjem pridem na markirano stezo in po njej do nekakšnega bunkerja, oziroma razgledne točke. Tu se vidi, kako se je rastlinje razbohotilo zadnjih 27 let, saj se iz lin bunkerja ne vidi praktično nič morja. Bunker nima vhoda; najbrž so se vojaki vzpeli vanj iz rova po tisti lestvi iz skob, ki so danes tako zarjavele, da niso več uporabne. Na vrhu je kovinski steber in gašperček(?!) (spodnja slika).



Ko grem okoli bunkerja, opazim napis KTO ali KT0 in zraven žig, na katerem piše:

KT0
KULIJER
31 NMV



Kaj pomeni Kulijer? To je zaliv, vzhodno od ceste, ki vodi do rova, pred zadnjim rtom (Konštar), približno 2 km ven iz Pomene (označen je na zemljevidu narodnega parka, ne pa na Turističko – planinarskom zemljovidu Otok Mljet). Tam je obnovljena nekdanja vojaška zgradba, ki se zdaj se uporablja npr. za nastanitev prostovoljcev, ko pridejo čistit obale zalivov v narodnem parku. Na tabli ob njej piše, da je po cesti naprej prepovedan promet brez dovoljenja uprave parka (najbrž so ta napis namestili šele potem, ko so ljudje že povsem izropali vse, kar je bilo vrednega v rovih).

Zanimivo je, da se Mljetska planinska transverzala (Mljetska planinarska obilaznica – MPO) začne s KT 1 (kontrolna točka 1 – na kontrolnih točkah so žigi), ki je pri kiosku narodnega parka Mljet v Pomeni. MPO je bila uradno odprta leta 2012 (podatek iz vodnika po transverzali). Se je sčasoma razširila še na KT 0? Žigi na MPO so narejeni na podoben način kot tale.

Po stezi se vrnem pred vhod v rov. Desno so visoka dvojna kovinska vrata. Nimajo ključavnice, imajo pa zapah, ki ga nikakor ne morem odmakniti. V nekem trenutku se naslonim na vrata – in prej nepremični zapah se čudežno sprosti. V velikem prostoru sta dva motorja, oziroma to, kar je ostalo od njiju:



Po rovih je bila včasih speljana električna napeljava, morda tudi komunikacijski vodi, zdaj pa je vse izropano, od vsega so ostale le sponke. Možno je, da je bil v tem prostoru električni agregat (oziroma dva agregata). Morda je bila elektrika celo napeljana iz Pomene in je bil agregat tukaj kot rezervni vir elektrike. Ob odhodu spet zaprem in zapahnem vrata.

Ob tem mi pride na misel, da bi bilo dobro narediti kakšen posnetek v samem rovu. Uporabljam fotoaparat Panasonic Lumix LX 100, ki ima zunanjo bliskavico. To nosim v torbici skupaj z rezervnima baterijama, protisvetlobno zaslonko in polarizacijskim filtrom. Pogledam v torbico – vendar je tam vse drugo razen bliskavice. Sranje. Vragsigavedi kje sem jo izgubil. Enkrat mi je padla ven v Tbilisiju, a mi jo je vrnila prijazna domačinka … tokrat nimam take sreče. Poskusim še z mobijem – posnetek je praktično neuporaben – moj mobi je že malo v letih in očitno ni bil narejen za fotografiranje v popolni temi.

Zanimivo je, da je glavni rov narejen precej na grobo, mestoma so samo skale, brez betonskega oboka, po celi dolžini pa je beton zaradi električne napeljave. Širina glavnega rova je okoli poldrugega metra (preden lahko stegnem roki od sebe, dosežem steno), strop je dovolj visok, da pri hoji nikoli ni težav z višino (visok sem 180 cm). Okoli topov so narejeni betonski oboki – ampak tudi ne prav zelo natančno. So pa zelo lepo narejene stopnice: vse so gladke (to je najbolj gladek beton v celotnem sistemu rovov), na njih pa je narejen karirast vzorec; verjetno zato, da ne bi drselo. Zdaj ni nobenih vrat in zaradi stalnega prepiha je vse suho. Ko so bili tuneli v uporabi, pa so gotovo imeli tudi vrata in možno je, da se je takrat pojavil kondenz, kar je na gladkih stopnicah lahko velik problem.

Zanimivo je še nekaj: na terasah, kjer so bila mesta za topove, je odličen signal za mobilni telefon. S tistega mesta se vidi Korčula, ampak je gotovo predaleč. Najbližje meni znane antene za prenos signala mobilnih telefonov so na Brakovi glavici, ki je od tu oddaljena skoraj 4 km. Za sabo imam nekaj 10 metrov hriba – ali gredo radijski valovi tako zlahka skozi? (Je pa možno, da je kakšna bazna postaja tudi v Pomeni.)

Nekaj več kot 10 m pred vhodom sta v tleh dva betonska jaška velikosti okoli pol metra krat pol metra. Zdaj sta zasuta z vejami – kaj pa je bil njun prvotni namen? Kaj je spodaj? Teoretično je možno, da bi bila iz kakega stranskega prostora ob rovu narejena tudi povezava na prosto – je pa res čudno, da bi bilo to ravno na dovozni poti.

Ob takih in drugačnih mislih se usedem na bližnjo debelo vejo, potegnem iz nahrbtnika plastenko z vodo in sendvič. Med malico se pripelje mlad kolesar. Na koncu poti, pred kovinskimi vrati, se ustavi. Pogleda levo, pogleda desno (je sploh videl vhod v rov?) in se hitro obrne. Že odprem usta, da bi mu rekel, naj se ustavi, ker so v rovih stvari, ki si jih človek od zunaj niti ne predstavlja, a mladenič enako hitro kot prej oddrvi nazaj. Najzanimivejše stvari so očem prikrite. Ko se bo temu kolesarju manj mudilo, bo videl več.

V času prvega zapisa o tej temi je bil še živ Nikola Stražičić (naslednik graditeljev prvega hotela na Mljetu na lokaciji Njivice 2). Leto pred mojim prvim obiskom vojaških ostankov je v neki debati omenil, da je v časih Jugoslavije imela JLA na otoku več bunkerjev, rovov in 80-milimetrskih topov (morda je imel v mislih 88 mm topove ali pa si podatka nisem dobro zapomnil – ne vem, ali je smiselno, da bi imeli na isti lokaciji različne vrste glavnega orožja), s katerimi naj bi ubranili državo pred napadom tuje mornarice (drugi kompleks rovov podobnega tipa je bil na skrajni vzhodni točki Mljeta, v okolici Saplunare). Domačine so običajno poslali na vojaške vaje v te objekte ravno ob krščanskih praznikih. Nikola je menil, da bi bilo težko najti ta mesta, ker niso označena na zemljevidih, in predvideval je, da jih je preraslo grmovje (že več kot četrt stoletja niso v uporabi) in da bi jih lahko našli le ljudje, ki so že bili kdaj tam. Nekaj teh lokacij uporablja hrvaška vojska, večina pa je opuščenih.

Teh rovov nisem našel na internetu, zato je bilo raziskovanje še zanimivejše. Po prvih minutah v rovu in po hoji levo-desno me je zagrabil strah, da se bom v rovih izgubil. To ni možno, ker je razpored zelo preprost in logičen. Če vas kljub temu zagrabi panika, pojdite ven (skozi glavni vhod ali na eno od teras), se umirite in se potem vrnite. Kasneje sem našel nekaj slikovnega gradiva na spletišču Paluba, ki je posvečeno vojaškim zadevam (z vidika civilistov). Zanimivi so predvsem posnetki iz notranjosti rova, da veste, kaj lahko pričakujete, če vas stvar zanima. Danes je v rovih precej manj stvari kot na teh fotografijah.

Če ima kdo od bralcev tega zapisa podatke o lokaciji podobne topniške baterije na vzhodu Mljeta (širša okolica Saplunare), ga prosim, da mi več podatkov pošlje na naslov:

Povzetek: zadeva bi bila precej bolj zanimiva, če bi bila narejena kot muzej – ampak tudi v taki izvedbi je zelo zanimiva (predvsem zato, ker na otoku ne pričakujete česa takega).




Zadnja sprememba besedila: september 2023