Solominji rat
Hišna vzpetina Vile Jezero
Je res tako preprosto?
Poskusil sem obratno pot: štartam na izhodišču in želim priti na hrib, na katerega uradno ne vodi nobena pot. Izbrani hrib (Solominji rat) je nizek (višinska razlika od izhodišča je okoli 50 m), zračna črta od izhodišča do cilja je relativno kratka (pri prvem poskusu morda okoli 50 m), s sabo sem imel zemljevid in GPS ter imel sem hribovsko obleko in obutev – naloga je torej bistveno lažja kot priti s sredine neznanega otoka na obalo brez opreme v neustrezni obutvi.
Solominji rat je predel med Velikim in Malim jezerom. Njegov vrh je Njivicam najbližja vzpetina. Nadmorska višina vrha je 53 m, cesta je kakih 5 m nad morjem, torej bo vrh mala malica in smo na vrhu v desetih minutah? Teoretično ja, če bi obstajala pot nanj, ker pa je ni (niti na zemljevidih niti v naravi), je vse skupaj precej bolj komplicirano, kot se zdi na prvi pogled.
Z Njivic 2 vidimo Solominji rat, če smo na dovozni cesti tam, kjer se cesta pred hišo zravna, hišo imamo za hrbtom, na levi je tisto parkirišče, ki je nagnjeno proti cesti, desno in nekoliko za nami (proti hiši) je vodoravno parkirišče. Če pogledamo navzgor, vidimo samo drevje in ni nikakršnega namiga, kje bi sploh lahko bil kakšen vrh. Na drugi strani jezera, tako rekoč "iz avta", vidimo Solominji rat z glavne ceste Polače – Pomena, malo za odcepom proti Goveđarom, na mestu, kjer se cesta najbolj približa Malemu jezeru – tam je začuda odprtina med drevjem. Žal gledamo proti jugu in nas sredi dneva moti sonce. Nekoliko bolje vidimo hrib dopoldne z Babinih kuć na nasprotni strani Velikega jezera; večina hriba je zelena, le na levi je proti vrhu videti nekaj skalovja. Morda se Solominji rat najbolje vidi s protipožarne poseke, ki vodi proti Glogovcu (ali Glogu, kot ga imenujejo nekateri domačini). S tega mesta gledamo (skoraj) proti severu, zato je vidljivost najboljša. Od tu je hrib videti kot majhna planota, brez izrazitega vrha, na desni je nekakšno skalovje.
Solominji rat z Babinih kuć (hiša na sliki je Vila Jezero, Njivice 2)
Moja prva misel je bila, da so prvobitni naseljenci Njivic gotovo naredili pot na vrh, saj mora biti to odlična razgledna točka, le prehod je treba najti. Predvidel sem, da se je pot z leti nekoliko zarasla, zato sem s sabo vzel škarje za obrezovanje drevja. Najenostavnejši pristop se zdi kar z asfaltne ceste, ki vodi okoli jezera, tam kjer navzdol zavije makadamska cesta proti Vili Jezero. Na tem križišču sta na drugi strani asfaltne ceste običajno dve kanti za odpadke. Če malo pozorneje pogledamo levo od njiju, opazimo nekaj, kar je morda včasih bila stezica. Če stopimo nanjo, po nekaj metrih pridemo do nekakšnega obzidja ali ostankov stavbe. Stezica je vedno slabše vidna, lahko pa se poskusimo prebiti skozi najmanj zaraščene dele. V začetku si lahko pomagamo s škarjami za obrezovanje drevja, sčasoma pa se grmovje tako zgosti, da svet postane neprehoden. Teoretično bi si morda utrl pot, če bi imel daljše škarje, tiste z ročaji dolžine okoli pol metra, bi pa trajalo kar nekaj časa, ker je goščava vedno hujša. V nekem trenutku ugotovim, da bo nemogoče nadaljevati. Garmin mi kaže, da sem kakih 20 višinskih metrov pod vrhom. Vrnem se nazaj na asfaltno cesto.
Po asfaltirani cesti grem peš proti jugu (v smeri proti otočku sv. Marije). Po kakih 100 m je desni ovinek, na levi pa je neke vrste parkirišče (dokler je obratoval električni vlakec, je tu imel obračališče), informativna tabla, lesena klop in koši za odpadke z napisi za različne vrste odpadkov. Tu se mi spet zazdi, da sem našel stezico; njen začetek je sicer malo zakrit z vejo, a potem stezi sledim više in više, vse dokler na približno enaki vertikalni oddaljenosti od vrha spet ne zabredem v podobno neprehodno goščavo kot prej. Tudi rešitev problema je enaka kot prej: vrnitev na cesto.
Ko sem spet na asfaltni cesti, nadaljujem hojo v isti smeri kot prej (cesta se za ovinkom usmeri proti zahodu). Kmalu pridem do križišča: na desno vodi ožja peščena pot proti Malemu jezeru. Usmerim se nanjo. Kakih 10 m od smernih tabel se mi zazdi, da je desno nekakšen ostanek nekakšne stezice. Nekaj časa gre (dlje kot v prejšnjih dveh primerih), potem iščem prehode desno, dokler me ne ustavi goščava, potem iščem prehode levo – dokler me ne ustavi goščava. Zdi se mi, da bi se tu dalo priti do vrha, a se raje vrnem na pot proti Malemu jezeru.
Nadaljujem hojo proti Malemu jezeru in se na prvem razcepu usmerim desno, na nekoliko ožjo stezo (ta je na "Turističko – planinarskom zemljovidu" narisana s črno pikčasto črto (torej gre za nemarkirano stezo)). Med hojo po stezi se mi z leve priključi najprej ena pot, potem pa še druga. To drugo križišče je pomembno, saj z leve pride steza z Malega jezera, na desno pa se odcepi drobna stezica, bistveno ožja od te, po kateri smo hodili, vendar dobro očiščena in lepo prehodna. Na križišču stezo zakrivata drevesi, zato je prvi hip morda niti ne opazimo (sploh če gledamo samo naprej). Zanimivo je, da je to križišče vrisano v prej omenjenem "zemljovidu" in tudi ta ozka stezica je na zemljevidu označena s pikčasto črto. Stezi sledimo, dokler je možno – v vsakem primeru pa jo je najbolje zapustiti na najvišji točki, sicer bomo po njej prišli nazaj do Velikega jezera. Glede na "zemljovid" jo je najbolje zapustiti, ko se teren iz grmičaste makije spremeni v borov gozd (na "zemljovidu" je makija označena z oker barvo, gozd pa z zeleno), oziroma najkasneje malo preden se usmeri navzdol. Tu je treba zaviti v desno in iskati prehode do cilja (navigacijska naprava je obvezna, ker vrha ne vidimo). Strmina se zdaj precej unese, prehode je lažje najti kot v prejšnjih poskusih, je pa res, da nas morda nesejo stran od vrha – v tem primeru gremo pač nekoliko nazaj in pogledamo, kje je več zraka. Ni preprosto; brez navigacijske naprave, ki nam riše sled hoje (in z naloženim topografskim zemljevidom (npr. kombinacija Adria topo in Adria route, da imamo tudi ceste)), je vrh nemogoče najti. Čeprav se zdi, da je spet vse skupaj uzaludno, nam napredovanje olajša dejstvo, da je naklon terena vedno manjši (občasno se zdi, da hodimo po ravnem) in je zaradi borovega gozda manj grmovja. V nekem trenutku pomislim, da bi v opis poti napisal, da je vrh sredi gozda, se pa z njega nič ne vidi – saj itak noben normalen človek ne bo blodil po taki divjini. Navsezadnje tudi z okoliških vzpetin ni možno določiti, kje je vrh – zdi se, da je nekje na sredini, čeprav je na "zemljovidu" narisan precej desno, tako rekoč nad cesto okoli jezera.
Vseeno nadaljujem in z obilo vztrajnosti le prilomastim na vrh. Kako vemo, da smo na vrhu? Zelo dobro: na vrhu je nekaj skalovja brez dreves, zato se odpre razgled proti vzhodu, nekaj metrov pred vrhom je v tleh kovinska kroglica na betonski podlagi – to ni oznaka vrha, ker je vrh že na oko višji, možno pa je, da je meja neke parcele, ali pa orientacijska točka za orto-foto. Tisto skalovje vidimo z Babinih kuć; od tam se zdi, da je vrh bolj na desni – vendar Garmin pravi, da je vrh tam, kjer je skalovje (napaka meritve je okoli 4 m), vsenaokoli pa se teren spušča.
Panoramski posnetek z vrha
Kaj vidimo z vrha? Presenetljivo dosti – vsaj glede na to, da smo doslej križem kražem blodili po skoraj neprehodni goščavi: vidi se velik del Velikega jezera, v daljavi vidimo Veliki most, na desni je Glogovac (ali Glog) in pobočje, po katerem gre "Put Vrta", nekoliko levo od njega otoček v Velikem jezeru, pred nami je Konštar, ki se običajno zlije z vrhovi za njim, kadar ga gledamo s ceste ob jezeru, zdaj pa vidimo, da ni povsem nepomembna vzpetina. Na levi se vidi del Babinih kuć, pod njimi morje in še nekoliko niže ... makadamska cesta, ki pelje do Vile Jezero; če je kak avtomobil parkiran pred njo, ga tudi delno vidimo. Vile Jezero ni videti; na fotografijah z večjo povečavo je videti nekakšne rdečkaste odtenke v kombinaciji s svetlo sivino med zelenilom borovcev. Če se premaknemo nekoliko desno in pogledamo v isto smer, med prevladujočim zelenjem borov vidimo (ali pa se nam tako vsaj zdi) še bolj poudarjen rdečkast odtenek – to je streha stavbe. To vemo, če smo bili tam; če Vile Jezero ne poznamo, se to zdi bolj kot naključna sprememba prevladujoče zelene barve.
Pogled z vrha: zgoraj Babine kuće, spodaj dovozna cesta proti Vili Jezero s parkiranima avtomobiloma.
Zanimivo je, da z vrha slišimo pogovor ljudi na cesti pod nami.
Pot navzdol je podoben problem kot pot navzgor – v resnici nekoliko manjši, ker lahko na GPS-u uporabimo sled, po kateri smo prišli gor. Meni se kljub temu prvi hip zazdi, da je bolj odprto področje v smeri mojega tretjega poskusa, zato se usmerim tja. Najprej gre v redu, nato pa spet naletim na goščavo. Garmin mi kaže, da sem kakih 20 dolžinskih metrov stran od mesta, kjer sem se prej obrnil. To je manj kot 5 dolžin mojega avta – kar bi moralo biti lažje kot vrnitev nazaj na vrh in iskanje poti zadnjega pristopa. Iščem levo in desno, se vračam, plezam preko trhlega podrtega drevesa (se mi zdi, da sem ga videl od spodaj, a sem se pred njim obrnil – ampak takih dreves je v narodnem parku veliko) (samo še 8 m), se vzpenjam in spuščam, režem veje (samo še 4 m), zdaj bi morala biti prejšnja pot dosegljiva, tudi če se pregrizem skoznjo. V nekem trenutku ugledam vejo, ki sem jo v tretjem poskusu na poti navzgor prerezal s škarjami. To je to! Zmaga! Kljub temu traja še kar nekaj časa, da se izmotam iz te goščave, preden sem končno spodaj.
Potem grem še enkrat po osnovni stezici, da bom znal opisati pristop, a zgrešim odcep na desno in na levi zagledam Malo jezero. Pozor: če s poti dobro vidite Malo jezero, ste zagotovo šli predaleč. Vrnem se nazaj, poslikam najpomembnejše križišče in zabeležim koordinate, ki jih kaže Garmin:
N 42° 46.734'
E 17° 21.040'
Za primerjavo še lokacija Vile Jezero z isto napravo, izmerjeno istega dne na terasi apartmaja 1:
N 42° 46.681'
E 17° 21.372'.
Omenjena stezica pride na drugi strani hriba na asfaltno cesto kakih 100 m južno od Malega mosta: če imamo Mali most za hrbtom, potem je tam, kjer desno navzgor zavije sicer kar široka a precej razdrapana pot, levo od smerokazov komaj opazna stezica. Glede na "zemljovid" je to ista steza, ki smo jo uporabili, da smo prišli na sleme. Morda je tu hoje še manj – ampak jaz tega ne bi preizkušal; za naslednjih nekaj let imam Solominjega rata dovolj.
Hvala ustvarjalcem Garmina in zemljevidov zanj – nikoli doslej še nisem bil tako vesel, da imam s sabo tako dobro navigacijsko napravo (je pa res, da sem veliko večino resnih hribov prehodil v časih, ko navigacijskih naprav še ni bilo ali pa so bile neuporabne, ker ni bilo dovolj dobrih zemljevidov zanje).
Kaj reči na koncu? Poti ne priporočam nikomur, razen najbolj odštekanim hribolazcem. In tistim, ki menijo, da se je na Mljetu nemogoče izgubiti, ker itak vedno vidiš morje in se preprosto usmeriš proti njemu, pa si spet v civilizaciji in je problem rešen.
Poraba časa za vzpon: približno 2 uri in pol (merjeno od Njivic 2), kar vključuje vse štiri opisane variante iskanja. Če upoštevam, da je višinska razlika od izhodišča do vrha približno 48 m, me je ta vrh (preračunano kot porabljen čas na meter višine) v vsem življenju najbolj namučil. Efektivna poraba časa za vzpon je morda malo več kot pol ure – ampak je raje ne bi šel ponovno merit tega podatka.
Obvezna oprema za na pot (tudi sredi poletja!):
- hribovski čevlji
- dolge hlače
- srajca z dolgimi rokavi
- navigacijska naprava z zemljevidom poti in topografskim zemljevidom (na svojem več kot 10 let starem Garminu imam še vedno enako stara zemljevida Adria route (za ceste) in Adria topo (za hribe)); naprava (ali program na njej) mora znati narisati sled, kje smo hodili; obvezno imejte polne baterije in še rezervo
- čeprav se zdi, da GPS rešuje vse probleme, je vseeno dobro imeti tudi zemljevid na papirju
- mobilni telefon s polno baterijo (ves čas hoje je dober signal)
- škarje za obrezovanje drevja
- rokavice
- pohodniška palica
- vsaj pol litra vode
- čokolada ali nekaj drugega za nadomestilo izgubljene energije