Put Vrta
Pot se začne na polju Velika Poma (morda lahko začetek poti postavimo tudi v Pomeno), se postopno dvigne na višino okoli 100 m in se počasi spusti do zaliva na zahodni strani otočka sv. Marije. Pot je široka (občasno lahko hodita dva človeka vštric) in tako označena, da so markacije dobro vidne, ne glede na to, iz katere smeri prihajamo. Hodimo skozi gozd, občasno v daljavi vidimo morje – in to je vse. Skoraj vse. Na tistem predelu, ki je na zemljevidu označen kot Vrti in na katerem je modra oznaka podobne oblike kot # (kar je na zemljevidu pojasnjeno kot cisterna z vodo), sta na zemljevidu Adria topo za Garminove navigacijske naprave dve točki označeni kot bunar (vodnjak). Prva je lahko dostopna, saj je le kakih 10 m stran od poti. Gre za razmeroma veliko (glede na to, da je bila verjetno zgrajena že pred mnogimi leti) štirioglato kamnito zgradbo, ki je malo več kot meter dvignjena nad okolico in na kateri sta dve kvadratni odprtini s stranico okoli pol metra.
Glede na stanje stvari (nobenega pokrova, okolica dokaj zaraščena), dvomim, da se zbiralnik še uporablja – če sploh še deluje. Drugega vodnjaka nisem našel, ker je grmovje tako gosto, da je nemogoče priti na točko, ki jo kaže GPS. Anka Stražičić mi je pojasnila, da so benediktinci (ki so imeli samostan na otočku v Velikem jezeru) naredili več poti na otoku in tudi nekakšne kanale, po katerih se je voda stekala v dolino. Je bila to naloga tega zbiralnika? Blizu vodnjaka so ostanki manjših stavb, nekakšni temelji štirikotnega obzidja in nekaj, kar je videti kot dva metra široka kamnita pot, ki se (danes) začne in konča v grmovju.
Ko si napasem radovednost, nadaljujem po markirani poti v isti smeri. Kmalu opazim, da se v levo odcepi stezica, ki utegne biti bližnjica za tiste, ki smo prišli z Njivic – in res sem hitro blizu ceste. Tik pred spustom na cesto se zdi, da sestop zaradi velike strmine ne bo mogoč – vendar je s pazljivim opazovanjem možno najti prehod (vsekakor je ta detajl na celotni poti najbolj hribovsko obarvan). Na asfaltno cesto pridemo na mestu, kjer je lesena klop s pogledom na naselje Babine kuće. Če nadaljujemo po markirani poti naprej, se spustimo do asfaltne ceste na mestu, kjer lahko pozvonimo, pa nas pridejo s čolnom iskat iz restavracije na otočku sv. Marije.
Z vidika hribolazca pot nima smisla, saj ne pelje na noben vrh. Steza bi lahko šla na najvišji vrh na tem področju (Glogovac, 131 m) – na tak način bi bila pot verjetno speljana, če bi bila v Slovenij) – vendar se pot izogne vsem vzpetinam. To pomeni, da je niso naredili za hribolazce. Danes je to sprehajalna pot, ki se začne in konča "in the middle of nowhere", včasih pa je bila najhitrejša povezava med Pomeno in otočkom sv. Marije. Obala Velikega jezera je dokaj strma in tu bi bilo precej teže speljati pot, poleg tega bi bilo treba veliko dela vložiti v vzdrževanje, ker bi voda stalno odnašala material s poti in nanašala zemljo s terena nad potjo.
Na poti nisem srečal nikogar – morda pa je to še dodatna odlika te poti na vedno bolj turistično obljudenem otoku?