Pot od Pomene proti zahodu
Zemljevid področja okoli Pomene (celoten zemljevid Mljeta dobite na spletišču Hrvaške gorske reševalne službe)
Ko gledamo zemljevid skrajno zahodnega dela Mljeta, opazimo, da se od Pomene proti jugozahodu vije ožja in slabša cesta od tiste, po kateri pridemo v Pomeno, nato cesta obkroži zaliv Lokva, se nadaljuje proti severu in se počasi obrača proti zahodu. Blizu rta Sparožni rat se obrne ostro levo proti jugozahodu in se potem konča "in the middle of nowhere" še preden doseže Goli rat. Ker teren ni visok, bi človek tam pričakoval zanimive razglede in stik z odprtim morjem – vsekakor vredno ogleda. Z Njivic je zadeva kar daleč (no ja – vse je relativno – razdalja je primerljiva z razdaljo do konca ceste v Solinah – je pa cesta od Pomene naprej bistveno slabša), zato je kolo praktično obvezen pripomoček. Če ste nastanjeni v hotelu Odisej, je ta pot po zanimivosti verjetno takoj za obiskom jezer.
Levo otoček Glavat (severno od Mljeta, nekje na sredini med Pomeno in Polačami), desno otoček Pomeštak pred Pomeno, zadaj Pelješac
Z avtom (ali kolesom) pridemo v Pomeno po klancu navzdol v smeri severozahoda. Za zadnjo stavbo v naselju (hotel Odisej) se cesta obrne levo in dvigne. Asfalta je kmalu konec, cesta se razširi v parkirišče, na koncu parkirišča smo spet na makadamski cesti in malo kasneje je znak, ki prepoveduje ves promet. Cesta je najprej precej razdrapana in na meji primernosti za kolo tipa poni – za gorska ali treking kolesa pa seveda ni težav.
Mljet je zelo zelen otok in to se pozna tudi takrat, ko nam to morda ni všeč: na začetku poti je grmovje levo in desno, zato ni nobenega posebnega razgleda in zdi se, da pot ne obeta kaj prida. Prvi razgledi se odprejo, ko zagledamo barčice v zalivu Lokva (zaradi tega zaliva je treba narediti velik ovinek), vsekakor pa je fotoaparat treba vzeti v roke kmalu zatem, ko se cesta obrne proti severu, saj so razgledi vedno razkošnejši in fotke vedno bolj kičaste: malo pred obalo je svetilnik na otočku, ki ga iz Pomene komaj opazimo (Hr. Crna seka donja), v daljavi je Pelješac, na desni prvič vidimo Pomeno z zahodne (morske) strani in pred njo otoček Pomeštak.
Svetilnik na otočku Hr. Crna seka donja pred Pomeno, zadaj Pelješac
Ko peljemo dalje, pridemo do zadnjih hiš – videti je, da je tukaj možno celo prenočevati (pred stavbo je nekaj avtov in eden od njih ima slovenske tablice). Po kakih 300 m smo na razcepu: levo se rahlo dviga pešpot (za poni povsem neprimerna), naravnost pa pelje lepa makadamska cesta, ki v zemljevidih sploh ni narisana. Ta del je na zemljevidu označen kot Sparožni rat, njegov najzanimivejši del pa niso naravne lepote, temveč podzemlje.
Če se vrnemo nazaj na razcep in se usmerimo desno proti jugozahodu, je jasno, da je kolesarjenja konec – ta del poti je na zemljevidu celotnega Mljeta pravilno označen s črtkano črto (pešpot), medtem ko je na izletniški karti narodnega parka Mljet označen enako kot cesta, po kateri smo vozili doslej (zato vedno trdim, da je dobro imeti vse razpoložljive zemljevide!). Midva sva bila tam že malo po sončnem zahodu, zato sva šla po najbližji stezici do morja – tisto morje je pa seveda vse kaj drugega kot mirno in mini jezero, ob katerem preživljava dopust. Kraj je odličen za fotke – v bližini se (kot le rahla črnina) kaže otoček Hr. Šij, v daljavi pa sta (kot je že običajno pri fotografijah z Mljeta proti zahodu) na levi Lastovo in na desni Korčula (spodnja slika).
Če bi nadaljevali po pešpoti, bi prišli na rt, ki je na zemljevidu označen kot Goli rat.
Vsekakor vredno ogleda, si je pa treba vzeti precej več kot dve uri časa (kolikor sva jih imela na voljo midva).