Odisejeva špilja
Globoka modrina na dosegu roke
Pogled iz notranjosti Odisejeve špilje proti tunelu, skozi katerega priplavamo noter (vir: Jaganjac, Wikipedia)
Izhodišče je nekoliko zahodno od trgovine Tommy ob obvoznici mimo največjega naselja Babino polje, nekako na sredini otoka Mljet. Na morski strani ceste je vedno parkiranih nekaj avtomobilov – tam poiščemo tablo z oznako našega cilja. Pot gre najprej skozi polja, vinograde in nasade oljk. 100 m zatem, ko prečkamo makadamsko cesto, postane teren bolj strm. Da ne bi pot zaradi strmine postala težko prehodna, so jo obložili s kamni. Ko se postopno spuščamo proti morju, se nam špilja s poti najprej kaže kot nekoliko neugledna večja luknja v tleh in ob tem prvem stiku je človek kar malo razočaran (glejte spodnjo sliko).
Pogled v Odisejevo špiljo od zgoraj (foto: Igor Šmigovc)
Med nadaljnjim spustom gremo skozi mini točilnico Kalipso, tej pa sledi ciljna strmina. Z obale ne vidimo špilje, prav tako ni dostopna po suhem – treba je zaplavati vanjo ali pa iti s čolnom. Prva možnost je, da na koncu steze enostavno skočimo v vodo, lahko pa se (po želji s pomočjo vrvi, ki jo je nekdo privezal na primernem mestu) spustimo v vodo na najmanj nedostopnem delu. Prehod (tunel) z nizkim stropom na levi nas vodi v tisto luknjo, ki smo jo prej s poti videli od zgoraj.
Vhod v Odisejevo špiljo – tukaj je konec steze; na tem mestu lahko skočimo v vodo ali pa nekoliko desno in za mestom, kjer je stal fotograf tega posnetka (Igor Šmigovc), po skalovju zlezemo v vodo ter zaplavamo proti levi
Z morske strani je vhod širok 4 do 5 metrov, višina stropa nad gladino morja je samo 1 do 1,5 metra (odvisno od trenutnega stanja bibavice). Globina morja v tunelu je 8 do 10 metrov, tunel je dolg okoli 20 metrov.
Podzemne jame ni več, ker se je (najverjetneje) zrušil njen strop – od podzemnega sveta je ostal le večmetrski tunel. Ko plavamo skozi Odisejevo špiljo, opazimo, da se je morje obarvalo intenzivno modro, povsem drugačne barve kot zunaj. Menda je tam najbolje biti ob 12.h, ko sonce sije direktno v vhod; če ni sonca, tudi ni intenzivne modre barve vode. Če smo tam kako uro prej ali pozneje, bo modrina manj intenzivna. Tretji pogoj je, da je sonce primerno visoko; torej moramo biti tam pomladi ali poleti.
Če nimamo čolna, je podzemni tunel in zanimive igre barv možno posneti samo s podvodnim fotoaparatom. S suhozemnim fotoaparatom fotografije od strani ali od zgoraj ne bodo nič posebnega. Teoretično bi naval turistov lahko izkoristili domačini in prevažali ljudi skozi tunel s čolni, a v začetku septembra 2018 tam ni bilo tovrstne ponudbe. Je pa res, da je strop zelo nizek; pri plavanju ni težav, čoln pa bi moral imeti zelo nizek nadvodni del, da bi potniki v njem preživeli kratko potovanje brez potolčenih glav.
Menda obstaja zelo strma pot v jamo po improviziranih stopnicah po kopnem, ampak je sam nisem preizkusil.
Na spodnjem posnetku je pogled iz špilje navzgor (torej: ista luknja kot na drugi sliki (zgoraj), le da je posnetek v obratni smeri); foto: Igor Šmigovc:
Po koncu ogleda nas čaka okoli 130 m vzpona nazaj k avtu. Trgovina Tommy (blizu nje smo pustili avto) je ena od večjih in bolje založenih trgovin na otoku Mljet, zato jo je smiselno obiskati po vrnitvi iz špilje.
Osebno mnenje: Odisejeva špilja je povsod predstavljena kot ena največjih atrakcij Mljeta – po mojem mnenju pa so hvalnice o njeni neverjetni in edinstveni in sploh in oh lepoti močno pretirane (razumem pa domačine, da skušajo na čim več načinov pritegniti turiste na otok). Ne rečem, da zadeva ni zanimiva – ampak če si je ne utegnete ogledati, ne boste zamudili nič jako pomembnega.
Kakšno zvezo ima Odisej z Mljetom? Po koncu Trojanske vojne naj bi Odisej s svojo posadko križaril po Sredozemlju. Potem ko mu je v neurju potonila ladja med Scilo in Karibdo, ga je po devetih dneh plavanja deseto noč morje odložilo na otok Ogigija. Tam je srečal nimfo Kalipso, ki se je zaljubila vanj in ga skušala zadržati na otoku, da bi kot njen mož postal nesmrten. Odisej je pogrešal svojo ženo, tako da je s svojimi zvezami in poznanstvi pri bogovih dosegel, da mu je Kalipso dovolila oditi. (Že pred 3000 leti so bile najpomembnejše zveze in poznanstva!) Na otoku je preživel sedem let, to je kar dve tretjini časa, kolikor je trajalo potovanje domov.
Če predpostavimo, da zgodba temelji na resničnih dogodkih, se postavi vprašanje, kateri otok ustreza Homerjevi Ogigiji. Možnosti je več: od Grkom najbližje bližnje Beocije in Atike, prek Malte (oziroma otoka Gozo, ki je drugi največji otok v malteškem otočju), do takih eksotov, kot so Irska, Amerika ali Atlantida. Največkrat se omenja, naj bi bil ta otok Malta. Na Hrvaškem pa velja, da je ta otok pravzaprav Mljet (ki je imel v preteklosti različna imena, tudi Melita, Meleta, Meleda – vsa imena izvirajo iz grške besede za med (meli). Morje naj Odiseja ne bi zaneslo v sedanjo Odisejevo špiljo, temveč v zaliv Okuklje na drugi strani otoka. Ko so ga našli tam živeči ljudje in o tem obvestili Kalipso, je ta odredila, naj ga odnesejo v jamo Galičnjak. Še več podrobnosti je opisanih v knjižici: Mljet Odisejev otok (avtor: Antun Tonko Vojvoda), na spletu pa na straneh Turistične skupnosti občine Mljet.