Veliki Planjak in Grabova glava
Najvišja vrhova v narodnem parku Mljet (392 in 384 m)
Izhodišče za hojo je druga serpentina, če peljemo v smeri od uradne vstopne točke v park proti vzhodu. Od uradnega vhoda v park (to je tam, kjer je rampa in morate plačati vstopnino za pot do Velikega jezera) do druge serpentine je okoli 10 km. Nadmorska višina izhodišča je približno 325 m.
Tam se začne makadamska cesta, ki vodi do vrha Velikega Planjaka (na zemljevidu NP Mljet označena kot Dmitrov put). Kmalu za serpentino je prek ceste postavljena rampa, ki je praviloma zaprta, je pa navedena tel. št., kjer je možno dobiti ključ. Med asfaltno cesto in rampo je dovolj prostora za več avtomobilov.
Makadamska cesta je mestoma precej strma. Po drugem ovinku zagledamo cilj (takrat se strmina še nekoliko poveča).
Zadnja leta sicer ne hodim več po pravih hribih, izpred 20 let pa mi je kot ena najbolj zoprnih ostala v spominu cesta na planino Zaprikraj – tam je avto (samo s prednjim pogonom) kopal v cesto in metal kamenje ob dno avtomobila, da je bilo kar boleče za ušesa. Zdi se mi, da tu ne bi bilo dosti bolje – če bi sploh prišel do vrha. S težjim terencem s pogonom na vsa 4 kolesa bi bilo možno priti na vrh – zato so verjetno na tem vrhu postavili kovinsko konstrukcijo.
Ampak ker vzpon ne predstavlja omembe vrednega napora, ga je najbolje opraviti peš in ne razmišljati, kako bi šlo, če bi šli z avtom.
Na vrhu hriba (nadmorska višina: 392 m) je ... protipožarna opazovalnica? Kup anten? Planinska koča? Nič od tega. Včasih je tu bila opazovalnica JLA – iz nekakšnega bunkerja povsem na vrhu so line v različnih smereh. Malo niže je lepo grajena hiša, ki ji je popustilo ostrešje, nekateri obiskovalci pa so razbili šipe na njenih oknih. Škoda – lokacija je enkratna za planinsko postojanko ali celo za kakšno bolj nobel gostišče/prenočišče. Ali je res največ, kar je možno narediti v takem primeru, da tako stavbo prepustimo propadu? In to le zato, ker je bil njen prvotni namen nekoliko nenavaden (ali pa tudi ne – navsezadnje ima danes vrh podobno funkcijo kot nekoč, le izvedba je drugačna ... ).
Anten niti ni tako veliko (glede na odlično lokacijo), je pa zanimiva dokaj nova kovinska konstrukcija iz paličja. Širina je približno 1,6 m, višina pa okoli 16 m. In na vrhu je ... nekaj takega kot ogromen daljnogled (premer vstopne leče vsaj 25 cm).
Spodaj piše "Schengenski instrument. Financirano s strani EU." Svašta. Verjetno niti otočani ne vedo, kaj so jim namestili (prebivalci na Njivicah tega že niso vedeli). "Daljnogled" je usmerjen približno proti Dubrovniku. Vsakih nekaj sekund se sliši zvok (pk ... pk ... pk ...) – najprej sem mislil, da koračni motor vrti napravo, a glede na posnetke stolpa ob mojem prihodu in odhodu se zdi, da je bila zadeva v času mojega obiska pri miru. Možno je, da naprava vsakih nekaj sekund naredi posnetek, računalnik pa jih sproti analizira in če se eden od njih bistveno razlikuje od predhodnih, nekomu (komu?) pošlje sporočilo. Prav tako je možno, da lahko napravo zavrtijo na daljavo (in ne rabijo več skupine vojakov za enako nalogo).
"Daljnogled" se zdi daljnogled samo ob pogledu od daleč – ko povečamo fotografijo, ugotovimo, da je na eni od cevi res nekaj takega kot steklena leča, na drugi je pa nekaj čisto drugačnega.
Na vrhu je kontrolna točka Mljetske planinske transverzale – žig je med obema konstrukcijama, ki imata sončne panele (ti verjetno zagotavljajo elektriko za delovanje mašinerije).
- Zgoraj opisano stanje je iz leta 2018. Septembra 2019 je bilo marsikaj drugače: med hojo navzgor že kakih 200 m od asfaltirane ceste (najkasneje pa takrat, ko nad vrhovi drevesnih krošenj prvič vidimo konstrukcijo na vrhu) se sliši neki čuden zvok, ki je vedno glasnejši. Ko smo na vrhu, vidimo delavce, ki popravljajo streho stavbe (pohvalno!) in najprej se zdi, da imajo zelo hrupen električni agregat. Vendar ne: v primerjavi z okoliškim hrupom je agregat pravzaprav presenetljivo tih; neznosen hrup, ki je po jakosti primerljiv samo s krožno žago, kadar na polno zareže v les, prihaja s tiste konstrukcije, na kateri je "daljnogled" ("Schengenski instrument"). Na oko (pravzaprav: uho) bi človek rekel, da se je nekaj pokvarilo (ali pa se kvari). Upam, da bo zadeva čim prej crknila in bo zgoraj spet mir.
Z vrha lepo vidimo Pelješac in del otočkov v zalivu pred Polačami (zgornja slika), otoček sv. Marije na Velikem jezeru in nekaj kvadratnih metrov vode okoli otočka, ob lepem vremenu tudi večja otoka na zahodu (Lastovo in Korčula).
Proti vzhodu je najbolj impozanten Veliki grad (najvišji vrh na otoku Mljet) – od tu je videti kot zelo impresiven koničast vrh. Desno in precej bliže je zeleni vrh, nekoliko nižji od Planjaka – to je naš naslednji cilj: Grabova glava (spodnja slika).
Da ga dosežemo, se najprej spustimo po cesti pristopa do prvega ovinka (nadmorska višina: malo nad 320 m). Tudi pri hoji navzdol čutimo strmino, saj na cesti občasno zdrsnejo tudi hribovski čevlji z dobro narebrenimi podplati. Na ovinku vodi protipožarna poseka naravnost navzgor na naslednjo vzpetino: Mali Grabovik (345 m). Poseka je široka, položna in dokaj čista, tako da vrh nepomembne vzpetine zlahka dosežemo. Zaradi drevja in grmovja ni kakega posebnega razgleda. Če nadaljujemo po grebenu proti jugovzhodu, gre sprva udobno in lahko hodita dva človeka vštric, sčasoma se greben zoži, kamni pa so vedno večji. Nekaj časa lahko skačemo z enega kamna na drugega; ko korak ni dovolj visok, si pomagamo z rokami, kakih 10 do 15 m pod vrhom pa je tisti skalnat del, ki ga vidimo tudi iz Solin in ki je zelo težko prehoden. Na srečo se na tem delu gozd precej razredči in sam sem težave pri vzponu rešil tako, da sem najbolj strm del obhodil po levi in spet stopil na greben vzhodno od Grabove glave - od tam pa vrh ni težko dostopen. Te poti ne priporočam, razen če ste ljubitelj lažjega plezanja. Vrh ves čas vidimo pred sabo, zato z orientacijo ni težav.
Bolje je (pri poti navzdol s Planjaka) na prvem ovinku nadaljevati po stezi, ki je vrisana v zemljevid: na mestu, kjer cesta zavije levo in gre protipožarna poseka naravnost proti Malem Graboviku, gre naša stezica ravno nekje v vmes. Če steze ne najdemo, gremo lahko po cesti in na naslednjem ovinku zavijemo desno navzgor – prednost steze je v tem, da se približujemo naslednjemu cilju brez izgube višine (treba pa je priznati, da ne gre za neko strašno izgubo višine (in s tem časa)).
Naslednje križišče je približno 100 m naprej na nekoliko večji izravnavi, ki je pokrita z zemljo in delno s peskom. Mljetska planinska transverzala gre naravnost naprej, mi pa zavijemo desno navzgor. Zanimivo je, da je ta teren dosti lažje prehoden kot nižji predeli (npr. steza na Montokuc ali Veliki Gradac). Borov je malo, grmi makije so višji in posejani bolj na redko, vmes je praviloma samo zemlja, trave in drugega nizkega rastlinja je malo. Ta podatek je pomemben, ker je zaradi tega nekoliko težje slediti poti proti vrhu – od okolice se loči samo po tem, da je listje in seme na tleh bolj potlačeno kot tisto izven poti. Treba je torej pozorno slediti markacijam na tleh in drevesih, sicer se hitro znajdemo v svetu, kjer ni prave orientacijske točke (OK, treba je iti navzgor, teren ni težak, tako da ni razloga za paniko, tudi če izgubimo markacije).
Tik pod vrhom nas pot usmeri v približno 10 m visok strm žleb, kjer je na enem mestu treba kar nekoliko razmišljati o tem, kam postaviti noge in kje se prijeti, da se potegnemo navzgor. (Res je, da zadeva ni primerljiva z zadnjimi metri pred vrhom Škrnatarice – je pa tudi res, da šok ni dosti manjši, kajti doslej smo hodili po makadamski cesti in po sprehajalni stezi – potem smo pa kar naenkrat skoraj pri plezanju I. stopnje. Res je tudi to, da imam fotoaparat okoli vratu in mi opleta levo desno, pa moram v žlebu naenkrat paziti, da ne udari ob skale.)
Z vrha (višina 384 m) je razgled nekoliko lepši kot s prejšnjega vrha – predvsem zato, ker lepo vidimo vstop v Solinski kanal in večji delček Velikega jezera kot prej, poleg tega pa še odmaknjeno in redko obiskano Uvalo Gonotursko in Uvalo Velike Blace, ki se nadaljuje v Male Blace. Vidimo tudi velik del grebena od Montokuca proti vzhodu. Na straneh hrvaškega planinskega društva Matica piše, da je s tega vrha najlepši razgled na Mljetu, sam pa menim, da je razgled z Montokuca precej lepši in zanimivejši, saj imamo vse na dlani, poleg tega sploh ne rabimo nekih silnih teleobjektivov za zanimiv posnetek.
Greben proti vzhodu do naslednjega vrha (Studeni rat - 376 m) je kratek in lahko prehoden, zato ga je vredno prehoditi, saj se nam odpre lep pogled na naslednji del obale in na novi zaliv. Veliki grad je od tu še bolje viden kot s Planjaka – seveda le, če je ozračje dovolj čisto, sicer fotke (kot v času mojega obiska) ne bodo kaj prida.
Pot navzdol skozi žleb je gotovo še bolj zoprna od poti navzgor, zato je smiselno poiskati obvoznico. Ker je teren lahek, med drevesi pa dovolj prostora, gremo z vrha preprosto kakih 20 m po grebenu proti vzhodu in se nato usmerimo v levo. Žleb obidemo brez težav in že smo na pravi poti. Tu se pojavi vprašanje, kaj je postavljalec te poti pravzaprav želel dokazati s takim pristopom na vrh. Da pot ni za neizkušene? (Ampak zakaj šele tik pod vrhom?) Da je tudi na Mljetu možno plezati? (Ampak zakaj samo tukaj in ne npr. pri Velikem Gradcu in Velikem gradu, kjer bi bilo tudi možno pot speljati bistveno bolj strmo?) In zakaj ni varovanja? (Res je, da pravzaprav ni potrebno – ampak neizkušeni planinci bi se bistveno bolje počutili, če bi v žlebu lahko zagrabili za zajlo ali nekaj klinov.) Človeku pride na misel v teh krajih večkrat izrečeni stavek: "Šta je autor time zapravo htio da kaže?" Na internetu lahko vidimo, da je imel traser poti nekaj predavanj o Mljetski planinski transverzali – ampak samo na Hrvaškem, tako da bi ga bilo težko v živo povprašati o teh stvareh.
Sestopimo po isti poti (spet je treba pozorno slediti markacijam), ko pa zagledamo makadamsko cesto, se usmerimo nanjo.
Poraba časa? Od avta do prvega vrha manj kot pol ure in približno toliko s prvega vrha do drugega. Ker si vmes gotovo vzamemo nekaj časa za fotografiranje, se zadeva raztegne na več kot pol ure. Na poti mi je večkrat prišel na misel stavek: "A že?" Skratka: kar se na zemljevidu zdi neka konkretna razdalja ali višinska razlika, se na terenu pokaže samo kot nekajminutna hoja. Veliki Planjak je enostavno dostopen, Grabova glava pa ni za neizkušene, prvič zaradi žleba, pa tudi, če ga obhodimo, zaradi mestoma problematične orientacije od uravnave navzgor. Razgledi so odlični – takoj za Montokučevimi.
Ti predeli so zelo osamljeni – 14. septembra 2018 dopoldne na poti nisem srečal nikogar. Enako 6. septembra 2019 (razen omenjenih delavcev na vrhu Planjaka). Seveda: večina turistov drvi na Montokuc, sem in tja morda še kdo na Veliki grad, za Veliki Planjak in Grabovo glavo se večini obiskovalcev Mljeta niti ne sanja, da obstajata. Dobra stran tega je ta, da je na poti zelo mirno, zato lahko vidimo ali slišimo precej več živali kot na bolj obljudenih krajih: že ob prihodu sta me na začetku makadamske ceste pričakali dve divji kozi; ena je hitro zbežala, druga se pa kar nekaj časa ni mogla odločiti, ali bi me napadla ali bi tudi ona zbežala – na koncu se je odločila za beg. Divje koze lahko vidimo ali slišimo pod vrhom Planjaka, na poti sem celo našel rogova, ki ju je ena od njih pomotoma (ali v paniki?) pozabila ob cesti ... (tole je stanje iz leta 2018; leto kasneje so se koze zaradi neznosnega hrupa preselile drugam in nisem videl niti slišal nobene).
