Birokratske pogruntavščine

V začetku junija 2017 sva bila s sodelavko v Tbilisiju na konferenci o približevanju Gruzije Evropski uniji. Povabili so naju organizatorji, ki so želeli, da predstaviva nekaj izkušenj v zvezi z organizacijo prevajanja pravnega reda EU v slovenščino. Organizatorji so nama plačali letalski prevoz in hotel, za štiri dni (šteto od trenutka, ko sva odpotovala od doma do trenutka, ko sva se vrnila) sva dobila še 110 € dnevnic (za prevoz in prehrano izven konference).

Ob vrnitvi sva izpolnila potni nalog – ob tem sva povedala, da sva dobila pokrite vse stroške in da gre pri izpolnjevanju potnega naloga bolj za to, da upravičiva štiridnevno odsotnost. Računovodkinja je rekla, da to ne gre kar po domače in da je treba izračunati dejanske stroške in jih odšteti od dnevnic.

Ob prejemu izračuna sem doživel šok – ne zaradi zneska, temveč zaradi načina razmišljanja birokrata: računovodkinja je izračunala, da moram vrniti 0,95 € in to utemeljila takole:

V zvezi s službenim potovanjem v Gruzijo 5. 6. do 9. 6. 2017 je v obračun stroškov potnega naloga (dnevnice v tujini in kilometrina v Sloveniji) upoštevana gotovina 110,00 EUR, ki ste jo prejeli od organizatorja. Obračun izkazuje razliko –0,95 EUR. Ko bodo iz MF Direktorata za javno računovodstvo (predvidoma julija 2017) poslali obrazec, na katerem bo sklic in TRR za nakazilo, vam ga bom preposlala, da boste navedeno razliko lahko poravnali.

Seveda sem želel malo več podatkov o tem, zato sem pisal računovodkinji:

Če prav razumem, sem nekaj dolžan proračunu, čeprav od njega nisem prejel nič? Ali ni to malo čudno? Slovenski proračun ni imel nobenih stroškov z mojim službenim potovanjem, zdaj pa naj bi v proračun vrnil razliko, ki bi nastala, če bi v hipotetičnem primeru res dobil dnevnice iz proračuna? Vem, da je znesek zanemarljiv, se mi pa zdi razmišljanje države skrajno nenavadno. Ali mi lahko pošljete člen zakona (predpisa, uredbe ...), iz katerega je možen takšen sklep?

Pojasnilo sem dobil hitro:

Dnevnica se na potnem nalogu obračuna kot nadomestilo za prehrano. Iz dopisa organizatorja in vaše pisne izjave, ki ste mi jo poslali po e-pošti, je razvidno, da ste od organizatorja prejeli 110,00 EUR gotovine za dnevnice (prehrana) in lokalne potne stroške v tujini. Za morebitne lokalne potne stroške v tujini sem vas prosila za račune oziroma dokazila. Odpisali ste mi, da jih nimate.

V kolikor organizator zagotovi delavcu na službenem potovanju prehrano ali pa tako, kot v vašem primeru, ko ste od njega prejeli gotovino za prehrano, delavcu na službenem potovanju dnevnice ne pripadajo, ker bi v tem primeru delavec dvakrat dobil denarno nadomestilo za prehrano za isto službeno potovanje.

Če organizator delavcu na službenem potovanju ne zagotovi enega, dveh ali treh obrokov glede na število ur službenega potovanja (na 24 ur pripadajo trije obroki: zajtrk, kosilo in večerja), delavcu pripadajo dnevnice. V primeru, da organizator samo delno zagotovi obroke, delavcu pripada razlika za nezagotovljeno hrano pri obračunu dnevnic na potnem nalogu glede na število ur na službenem potovanju.

V priponki vam pošiljam obračun stroškov za službeno potovanje v Gruzijo od 5. 6. do 9. 6. 2017.
Glede na vašo željo vam pošiljam ZUJF – 171. člen, povračilo stroškov za službena potovanja.

Pojasnilo bi bilo povsem logično in razumljivo, če bi akontacijo dnevnic dobil iz proračuna, pa bi se po obračunu pokazalo, da sem imel manjše stroške od predvidenih. Prav tako bi bilo pojasnilo razumljivo, če bi sporočilo dobil od organizatorjev konference in bi ti zahtevali, naj jim vrnem razliko. Skrajno nenavadno pa je, da sem dnevnice dobil od nekoga, ki nima nobene povezave s slovenskim državnim proračunom, zdaj pa neka državna uradnica zahteva, da del prejetega denarja vrnem v proračun.

Seveda sem šel prebrat še ZUJF (Zakon za uravnoteženje javnih financ): v 171. členu je opisano, kako se obračunajo dnevnice pri službenih potovanjih. Napisan je povsem smiselno – seveda pa je pisec zakona predvideval, da zaposleni dobi dnevnico od organa, v katerem je zaposlen. Verjetno je zelo malo primerov, da nekdo potuje v tujino, pa ne rabi dnevnice, ker mu jo je plačala neka tretja oseba ali ustanova in zato pač tak primer ni obdelan v zakonu (v življenju je itak bistveno več možnih dogodkov, kot se jih da predvideti v zakonih, zato je zakone vedno treba interpretirati po zdravi pameti).

V odgovoru sem se skušal sklicevati na logiko:

V Zakonu o uravnoteženju javnih financ piše, kako se sme porabiti denar iz državnega proračuna – med drugim zakon opredeljuje tudi stroške službenih potovanj. Če bi torej za službeno potovanje dobil 110 € iz proračuna, bi se povsem strinjal s tem, da je akontacija večja od dejanskih stroškov in moram nekaj denarja vrniti.

Ker pa državni proračun ni nič prispeval za pokritje mojih potnih stroškov, menim, da je neupravičeno zahtevati vračilo denarja v proračun (lahko pa bi vračilo zahteval organizator konference, če bi menil, da sem imel manjše stroške od predvidenih). V 172. členu ZUJF-a (ki sicer pokriva službena potovanja v Sloveniji) piše v 4. odstavku: "Zaposleni, ki ima na službenem potovanju poravnano celotno prehrano v ceni druge storitve ali pa mu prehrano poravna organizator, nima pravice do dnevnice." Logično. In če zaposlenemu organizator v tujini pokrije prevozne stroške, prenočišče in mu da dnevnico za pokritje drobnih izdatkov, mu tudi ne pripada dnevnica ali nadomestilo za stroške prevoza – ampak to se verjetno dogaja tako redko, da zakonodajalec česa takega ni napisal v zakon.

Ko sva 14. 6. prišla s sodelavko k vam, sva povedala, da sva dobila dnevnice od organizatorjev konference in da ne pričakujeva še ene dnevnice iz službenega vira. 15. 6. sem vam v elektronskem sporočilu med drugim napisal: "Ker sva dobila dnevnice organizatorjev konference, imava po mojem mnenju pokrite vse stroške. Potni nalog jaz razumem bolj v tem smislu, da z njim potrjujem, da tiste 4 dni, ko me ni bilo v službi, nisem šel npr. dopustovat na morje (ali kaj podobnega), temveč na konferenco, ki je povezana z delom, ki ga opravljam v službi.

Seveda mi je bilo jasno, da v boju z birokracijo brez dragih odvetnikov nimam nobenih možnosti, zato sem sporočilo zaključil takole:

Kot povzetek: meni so všeč nenavadne zgodbe in tokrat sem za 0,95 EUR dobil unikatno zgodbo. Ko jo bom povedal ali napisal prijateljem in znancem, bo veliko nejevernih pogledov, začudenja in zabave (marsikdo sploh ne bo verjel, da je zgodba resnična – še dobro, da jim lahko pokažem natančen izračun) – in prav zaradi dobre zgodbe bom seveda plačal 0,95 EUR v proračun države ... ;-)

(vir slike: dragovoljac)
Zgodba je torej zanimiva – poglejmo pa, kam nas tako razmišljanje lahko privede v nekaterih drugih primerih:

Za vsak dan dobim določen znesek za prehrano med delovnim časom – če mi kosilo plača sodelavec (prijatelj … kdorkoli), bi moral nadomestilo za prehrano za ta dan vrniti v proračun, ker sem denar dobil, nisem pa ga porabil v ta namen. Drži?

Vsak dan dobim določen znesek za prevoz na delo in nazaj domov. Če bi me peljal sosed, bi moral jaz torej vrniti znesek nadomestila za ta dan, ker tega dne v resnici nisem porabil denarja za pot do službe. Drži?

In še najbolj zanimiv primer: denimo, da človek dobi ponudbo za neko kratkotrajno dobro plačano delo, ki pa ga je treba opraviti med delovnim časom. Če je delo res dobro plačano, je rešitev preprosta: vzamem dopust, opravim delo in dobim plačilo … Pa je res tako? Po birokratski logiki sem ta dan dobil plačan dopust od ustanove, v kateri sem zaposlen in mi zato ne pripada nič več – torej moram denar, ki sem ga zaslužil med dopustom vrniti v proračun. Se vam ne zdi logično? Potem pa še enkrat preberite zgodbo od začetka … ;-)