Nateg s stilom

Februarja 2006 sem bil prvič v Sarajevu. Temu obisku je sledilo še več delovnih (in turističnih) obiskov – vse skupaj sem v Bosni in Hercegovini preživel kakih 100 dni. V tem času se je nabralo nekaj zgodb, najzanimivejša je morda tale, iz mojega drugega obiska, marca 2006.

S sodelavko Majo sva v Sarajevu načrtovala delovni teden, zato sva prišla že v nedeljo. Letalo je priletelo zgodaj popoldne in že pred 16. uro sva vse uredila v hotelu in sva imela prosto popoldne. To sva vedela vnaprej, zato sva si ogledala ponudbo kulturnih dogodkov že doma in od vseh se nama je zdel najzanimivejši koncert klasične glasbe. Nenavadno je bilo le to, da naj bi se (glede na podatke na internetu) zadeva skoraj istočasno dogajala na dveh lokacijah: v Domu armade BiH in v Bošnjaškem institutu.


Bošnjaški institut (vir: Wikipedia)


Greva torej na teren preverit, "kaj dogaja". V Domu armade nama pojasnijo, da pri njih ne bo nobenega koncerta in da gre gotovo za napako v obvestilu. To je dober znak, da je druga lokacija najbrž pravilna, vseeno pa bi bilo dobro preveriti še tam, zato greva peš do Bošnjaškega instituta, saj ni daleč. Pred vhodom je plakat za koncert, železna vrata na dvorišče so pa zaprta. Medtem ko bereva spored, komentirava dogajanje in na glas razmišljava, kam bi šla naprej, k nama pristopi neki moški in vpraša: "Ali vaju zanimajo vstopnice za koncert?"
Pogledam Majo. "Še nikoli nisem kupil karte na črno," rečem. "A poskusiva?"
"Pa dajva!"
Malo bolje pogledam prodajalca: popolnoma neupadljiv je – takega človeka pozabiš 5 minut po tistem, ko si ga videl. Glede na svoj videz si je izbral idealen poklic. "Koliko pa stane vstopnica?"
"10 mark."
Cena je ugodna, to je malo več kot 5 evrov.
"Ali so sedeži oštevilčeni?"
"Ne, karte so enotne; kdor pride prej, ima več možnosti izbire."
"V redu, dve vstopnici."

Do koncerta je še kar nekaj časa, zato se sprehodiva po okolici. Vrneva se četrt ure pred začetkom. Vrata na dvorišče so zdaj odprta in ljudje se že zbirajo. Vstopiva v stavbo, kjer naj bi bil koncert in potem še v dvorano in izbereva dobra sedeža.

Najbolj zanimivo pri vsej stvari je bilo to, da niti naju niti kogarkoli drugega nihče ni vprašal za vstopnico …