Čarovnica iz puščavskega raja
Odprem oči in pogledam v strop. Kakšne nore sanje! A mi je Olga kaj čudnega stresla v večerjo?
Ob delovnih obiskih Beograda sem si običajno vzel še kak dodaten dan za raziskovanje. Ponudba kulture v Beogradu je fenomenalna, zanimivosti je ogromno – ampak v nekem trenutku si človek zaželi ven iz mesta. Po nekaj izletih v bližnje kraje je maja 2016 padla odločitev: Gudurički vrh (najvišji vrh Vojvodine: 641 metrov), na poti tja pa greva z Olgo skozi Deliblatsko peščaro.
Deliblatska peščara (foto: Milan Z. Uljmanski)
Opisov ni prav dosti in na internetu je treba kar nekaj časa iskati, da si iz posameznih točk sestaviš sliko. Končno najdem avtomobilistično revijo, v kateri je avtor leta 2012 na petih straneh opisal pot skozi Deliblatsko peščaro. V okvirčku na 10 % strani je kratek opis "Bašta bake Klotilde i kaktusi", nad njo pa še nenavadna fotografija – že na prvi pogled vredno ogleda. V članku je tudi kratek opis poti – ampak ko "na licu mesta" v naselju Devojački bunar slediva opisu poti, ne vidiva nič takega, kar bi bilo podobno zanimivostim na sliki. Prašne "ulice" nimajo imen, kažipotov, ki bi nama bili v pomoč, pa ni. Obrneva se torej nazaj proti glavni cesti. Na poti srečava žensko in jo vprašava, kje je zadeva, ki je opisana v članku. Morda je bilo narobe to, da sva omenila kaktuse, kajti odgovor je bil povsem nepričakovan: "Ne, tega pa ni tukaj. Bosta morala iti v Pančevo". (Za nepoznavalce: Pančevo je kakih 40 km stran in mimo tega mesta sva šla na poti iz Beograda proti Deliblatski peščari.) Z Olgo se samo spogledava in ne rečeva nič.
Vrneva se v hotel, kjer sva nameravala prenočiti. Natakarja ni, kuharicam pa je zadeva znana: "Ja, ja, seveda, na drugem križišču zavijete desno in potem ..." Zavijem torej desno na naslednjem križišču, v začetku je še nekaj hiš, sčasoma pa vedno manj. Na peščeni poti je na sredini vedno večji greben in kmalu čutiva, kako dno avtomobila nežno drsi po mehki travi. Zaenkrat je prijetno, ko bo avto nasedel, bo pa precej manj. Grmovje ob cesti je vedno višje, vse gostejše in vse bliže. Jebala te baka Klotilda! V goščavi ni možno obrniti, zato peljem vzvratno nekaj sto metrov in končno najdem dovolj prostora, da obrnem avto. Še dobro, da v teh krajih ni ljudožercev, sicer bi si mislil, da so naju namenoma poslali v tak neprehoden svet.
Na glavnem križišču ponovno razmisliva: glede na opis v članku in glede na stanje na terenu je bil prvi poskus verjetno pravilen, le da v labirintu križišč nisva izbrala prave potke. Poskusiva še tretjič. Olga vpraša fanta, ki nama prideta naproti. "Ja, ja, saj ste blizu: najprej greste mimo ograde, v kateri so konji. Na drugem odcepu za ogrado zavijete desno in čez kakih sto metrov bo magični vrt na levi strani." Glej, glej–končno nekdo pozna zadevo! Pred nama se odpre neverjeten prizor ... Nepoznavalcu bi se zdelo, da gre za sceno iz kakega filma ali gledališke predstave ... Ker se teren rahlo dviguje, z enega mesta vidiva sveže pokošen travnik površine več kakor 1000 m2, posejan z raznimi fantazijskimi figurami različnih velikosti, oblik in barv.
Najbliže sta noja, obuta v nizke ženske škorenjce z visokimi petami, malo naprej je ogromen bel metulj, blizu njega je figura, ki je videti kot Rdeča Kapica, više gori je polž velikan, čisto zadaj je žirafa v krilcu ... ali nisem vsega tega že nekje videl?
Na vrhu je rumena hišica polna rož – podobna hišici iz pravljic.
Okoli hiše ni nobenega človeka; siv pes, ki naj bi bil čuvaj, ne laja, temveč veselo maha z repom, zato pozvonim, da bi vprašal, ali se smeva sprehoditi po travniku, si podrobneje ogledati skulpture in jih fotografirati. Zvonec je nem, skozi okno pa opazim, da nekdo v notranjosti gleda televizijo. Potrkam na okno in kmalu mi odpre vrata nasmejana in prijazna svetlolasa čarovnica, ki naju z veseljem povabi na svoj vrt. Med ogledovanjem in fotografiranjem nama pojasni, kako so nastale nekatere skulpture (žirafi krilce lepo stoji, ker je pritrjeno na pokrov straniščne školjke; perje nojev je iz neke posebne vrste trave; zmajček je iz drevesnih vej; polž s tipalkama vred je iz drevesnega debla ...) in kaj pomenijo tiste bolj misteriozne.
Ob tem pomisliva, da bi ji naslednjič še midva prinesla nekaj materiala za nove skulpture. "Hvala, imam že dve veliki vreči krame, ki so mi jo prinesli obiskovalci," se nasmeje. Na vrtu in okoli njega je veliko kaktusov: nekaj jih je nasadila, potem pa so se razmnožili sami. Zanimivo je, da preživijo zimo, čeprav tam lahko zimske temperature padejo globoko pod ničlo, sneži pa vsako zimo. Za novo leto napelje električno razsvetljavo in zasnežene skulpture so videti še bolj nezemeljske kot sicer.
Po sprehodu naju povabi v notranjost hiše: "Pridita pogledat še moje slike!" Pokaže se, da so slike podobno izvirne in nenavadne kot skulpture: rumenkaste rože na slikah so posušene prave rože, poti so narejene iz sivega peska bližnje prave puščavske poti, suhi orehovi listi, ki jih je neki škodljivec tako zgrizel, da so od njih ostale samo žile, so se na sliki spremenili v čipkasto obleko, tudi njen pes Johnny je dobil svojo sliko in oči na njej so kot prave. Najzanimivejša pa je tridimenzionalna slika ženske od zadaj, ki ima lase iz neke posebne vrste trave, tako da so videti kakor pravi lasje!
|
|
Neverjetno! Kakšna domišljija, kakšna ustvarjalnost!
"Vse to sem naredila v zadnjih nekaj letih, po upokojitvi," ponosno pove.
"In kaj ste delali prej? Gotovo ste bili slikarka? Kiparka? Učiteljica likovnega pouka? Kustosinja v galeriji ali muzeju? Restavratorka? Umetnica ali kulturnica na kakem drugem področju, ki se je želela preizkusiti še kje drugje? ... Vsaj vratarka v galeriji?"
"Ne, ne, bila sem knjigovodkinja," se nasmeje.
Čeljust mi pade dol in skoraj zastokam: "Zakaj pa niste ustvarjali že prej?"
"Prej nisem vedela, da znam delati tudi take stvari. Poleg tega ob skrbi za dva otroka in po vsakodnevnem dolgem kolesarjenju do službe in nazaj res nisem imela časa za kaj več ..."
Kakšno zapravljanje časa in talenta! Kaj vse bi lahko ta ženska naredila, če bi se s temi stvarmi začela ukvarjati pred 50 leti! Tukaj taka eksplozija energije, ustvarjalnosti in izvirnosti, pri šolanih umetnikih pa (po mojem mnenju) neumnosti, potrata barv, papirja in drugih materialov – ali na kratko: nič, kar bi me pritegnilo. Morda bi pa morali zamenjati vloge? Ali pa bi se morali šolani umetniki najprej preseliti med knjigovodje, da bi prišli do pravih izvirnih idej?
Ker sva navdušena nad njenimi slikami, nama podari njen pogled na cvetoči puščavski travnik.
Klotilda Kolbert Milovanović (za prijatelje: Klodi) že skoraj 35 let živi v kraju Devojački bunar, na robu Deliblatske peščare. Ko se je poročila, je bila od hiše narejena samo klet, a sta z možem kmalu dokončala hišo in se preselila vanjo. Kot se za idealno družino spodobi, sta čez nekaj časa dobila še dva otroka. Žal pa sreča ni trajala dolgo: po treh letih zakona je mož umrl zaradi pljučnega raka in Klodi je morala sama skrbeti za vse – kar ni bilo enostavno, saj je za pot na delo in nazaj morala prekolesariti 20 kilometrov. Poleti in pozimi. V vročini, vetru, dežju in snegu. Vsak dan.
V mlajših letih si je življenje gotovo predstavljala drugače – še kot najstnica je začela skakati s padalom. Njena mama je bila proti takemu nevarnemu športu, zato ji je dovoljenje podpisal oče. Po nekaj zelo uspešnih padalskih nastopih pa je zadeva postala všeč tudi mami in nekoč ji je pred odhodom na tekmovanje rekla: "Ne vračaj se brez medalje!" Klodi je to vzela zelo zares in je bila ob koncu šestdesetih let celo državna prvakinja v Jugoslaviji! Skupaj je opravila blizu 300 skokov s padalom. "Danes to ni nič posebnega – ampak takrat smo lahko skočili samo enkrat na dan, danes pa skočijo tudi petkrat!" Kakšen je občutek pri skoku s padalom? "Zanimivo je, dokler se padalo ne odpre; super je, če skočiš npr. na višini 2000 metrov nad tlemi, prosto padaš 1000 metrov in šele nato odpreš padalo – ko je padalo odprto, je pa podobno, kot če si na gugalnici", se nasmeje.
Leta v Devojačkem bunaru so tekla (padalstvo in letala je zamenjalo kolo), otroka sta rasla in odrasla in v nekem trenutku je bil čas za upokojitev. Kaj pa zdaj? Sama "in the middle of nowhere". Tu verjetno preživijo samo zelo močni ljudje – šibkejši se odselijo ali pa (če tega ne naredijo pravočasno) se jim zmeša. Sploh pozimi je tu zelo prazno: vikendaši izginejo, stalnih prebivalcev je samo okoli 50, poštar pride le ob četrtkih. Časa je bilo torej veliko, energije tudi, poleg tega pa so se pojavile ideje, ki jih prej ni poznala. In je začela ustvarjati: predmetom iz narave doda stvari iz povsem drugega okolja.
In tako je nastalo več kot 50 skulptur različnega videza, pomena, velikosti. Večina jih je na travniku pred hišo. Ker je travnik na bregu, obiskovalec takoj, ko se ustavi ob poti in stopi iz avta, vidi skoraj vse skulpture. Kakšen pogled! To je nemogoče opisati, tudi kup fotografij tega ne more prikazati. Nekoč ji je neki naključen obiskovalec rekel, da bi rad tja pripeljal svojo hčerko samo zato, bi videl izraz na njenem obrazu, ko bo zagledala vse to – potem, ko otroci že ne verjemejo več v pravljice, se nenadoma znajdejo v pravem pravljičnem svetu in ugotovijo, da je vse res, kar piše v pravljicah! In da je še veliko pravljic, ki jim jih starši sploh niso povedali! Pravzaprav verjetno tu nastajajo pravljice: ko Klodi naredi skulpturo, je ta pripravljena, da zaživi v novi pravljici.
V samoti se porodi mnogo zanimivih misli – in včasih tudi kakšna pesem. Da je človek ne bi pozabil, jo je treba zapisati – na papir ali v računalnik. Pri Klodi je tudi to drugače: pesmi so napisane na velikih dolgih polah, da pa ne motijo vzdušja na travniku s skulpturami, so obešene na drevesa na drugi strani poti.
Puščava se zdi kraj, kjer se ne dogaja nič posebnega, ampak Klodi pozna veliko zgodb. Spomini na nekatere so upodobljeni celo v njenih skulpturah (npr. medvedek, ki jaha na oslu), najzanimivejša je pa tista, ko je njena soseda ob partnerjevi smrti dala njegov mobilni telefon v krsto, nekaj dni kasneje (že po pogrebu) pa jo je poklical s tega telefona, a ni nič govoril ...
Prvi dan sva pri Klodi preživela dve uri (predvsem zato, ker se je bližala noč, sicer bi ostala še dlje), naslednji dan, ko smo šli na sprehod po puščavski poti, pa še štiri ure. Koliko jih bova med naslednjim obiskom?
Ob koncu obiska naju pospremi do avta. Že ob prihodu sem na sosednji parceli opazil napis "Bližnjica do raja" in zdaj jo vprašam, kaj pomeni. "Neka ženska je delala v pogrebnem zavodu. Prosila je za stanovanje, ampak lahko so ji omogočili samo bivanje v stavbi na pokopališču. Najprej se ji je zdelo grozno, a sčasoma se je navadila na neobičajno okolico. Še najbolj neprijetno ji je bilo, ko so jo spraševali, kje stanuje. Z leti je privarčevala nekaj denarja, nekaj ga je dobila ob upokojitvi in si je kupila hišico v Deliblatski peščari na sosednji parceli. "Klodi, v primerjavi z mojim prejšnjim življenjem se mi zdi, kot da zdaj živim v raju!" je nekoč rekla – in Klodi je na steber ob cesti pribila napis "Bližnjica do raja". Zdaj ljudje včasih sprašujejo, zakaj je tista pot tako težko prehodna, trnasta, zapleveljena, polna vej in drugih ovir. "Vsak mora najti svojo pot do raja", jim odgovarja Klodi.
Tisti, ki odločajo, kdo bo še v tem življenju živel kakor v raju, so pozabili na Klodi. Ona pa se ni vdala in si je raj ustvarila kar sama.
več fotografij z obiska pri Klodi
komentarji bralcev
več informacij o tej temi:
Klodi na Facebooku
pravljica na robu Deliblatske peščare (Jelena Dilber)
kratek prispevek o Klodi na RTS:
- You Tube (prva minuta in 50 sekund)
- posnetek MP4 (12 MB - prenos traja nekaj časa)
uradna stran Deliblatske peščare
opis poti: Beograd - Deliblatska peščara - Beograd
Kdo to tam zdaj poje v Deliblatski peščari? (Staša Lepej Bašelj)
Deliblatska peščara – ko košava ustvarja sipine (Jelena Dilber)
satelitski posnetek Deliblatske peščare
Dodatek leta 2019
Po prvem obisku pri Klodi maja 2016 sem želel ohraniti stike z njo. Ker ni uporabljala elektronske pošte, sem ponovno aktiviral svoj račun na Facebooku in na ta način komuniciral z njo. Stalno sem računal s tem, da bova šla z Olgo nekoč spet z avtom v Srbijo in si bova vzela dan ali dva za obisk pri Klodi. Leta pa so tekla: 2016, 2017, 2018, 2019 ... Ob koncu leta 2019 sem Klodi spet nameraval zaželeti srečno novo leto, a me je na njeni strani na Facebooku pričakalo povsem drugačno sporočilo:
5. oktobra 2019 je še povsem običajen Klodijin zapis, 6. oktobra je objavljen film o njej (brez Klodijinega komentarja), po tem datumu so pa samo še komentarji drugih ljudi.
Samo 72 let! Kaj vse bi lahko še naredila, če bi imela še 10 let časa!
Kaj bo z njenimi skulpturami? V preteklosti ni bilo težav, če je v dežju in snegu kaj propadlo, ker je Klodi ustvarjala hitreje, kot jih je narava jemala nazaj. Zdaj pa se bojim, da bo šlo kmalu vse skupaj v nepovrat.