Miranove zgodbe

Montokuc

razglednik nad Velikim jezerom na Mljetu

Zasnova

Na spletni strani narodnega parka Mljet je tudi fotografija Velikega jezera na Mljetu ob sončnem zahodu:

pogled z Montokuca na Veliko jezero

Fotka daje vtis, kot da je bila posneta s helikopterja ali drona, ampak ker so vrhovi dreves na spodnji strani slike videti precej blizu, je možno, da je bila posnetek narejen z dovolj visokega in ne preveč oddaljenega hriba. Pogled na zemljevid Mljeta pokaže, da bi ta vrh lahko bil Montokuc.

Montokuc (pri izgovoru otočani poudarijo drugi "o" v besedi) je malo višji kot 250 m, zato ne bo nihče potoval več kot 600 km, da bi užival v sicer res lepih razgledih s tako nizkega hribčka – lahko pa počitnice na otoku dopolnite z lažjo planinsko turo. Če ste že bili na Mljetu ali ste prav zdaj tam, ne rabite navodil, kako priti nanj, če še niste bili, vam bo pa nabolj pomagal eden od navigacijskih sistemov (zadostuje pa tudi, če (tako kot včasih) gledate zemljevid in kažipote ob cesti).

Zaplet

Kje je Montokuc in kako visok je?
Montokuc je na zahodni strani hrvaškega otoka Mljet, sredi narodnega parka Mljet, severno od naselja Soline.

Na spodnji sliki je Montokuc prvi vrh z leve proti desni (desno je otok sv. Marije na Velikem jezeru):

Montokuc z zahoda; desno je otok sv. Marije na Velikem jezeru

Obstaja dva zemljevida Mljeta na papirju:
  1. Otok Mljet – turističko-planinarski zemljovid, 1:20.000 – ta je narejen podobno kot slovenski planinski zemljevidi, poleg tega ima vrisano planinsko transverzalo po Mljetu (Mljetska planinarska obilaznica) z oznako kontrolnih točk (cena: 45 HRK). Na spletu ga lahko kupite tukaj, boste pa (skupaj s poštnino) plačali več kot dvojno ceno, ki jo plačate ob nakupu istega zemljevida pri vstopu v narodni park.

  2. Mljet – izletnička karta, 1:15.000 - osnovna barva je zelena (ker je večina otoka zelena?), planinske poti so slabše vidne – je pa na njem vrisanih nekaj stvari, ki jih na prvem zemljevidu ni (cena na Mljetu: 50 HRK; v spletni trgovini na zgornjem naslovu je 40 HRK, ne vem pa, koliko znese poštnina).

  3. Za naše potrebe je uporabna tudi knjižica Mljetska planinarska obilaznica (cena: 50 HRK, lahko jo kupite tudi tukaj - nisem preveril, ali knjižico pošljejo v Slovenijo; morda bi bilo tu možno naročiti tudi zgoraj omenjena zemljevida, čeprav v času pisanja tega prispevka nista bila navedena).

  4. Preden imate v rokah zgoraj omenjene pripomočke, si lahko na spletu ogledate poljuben del Mljeta (in naredite lasten zemljevidek za mobi ali tablico). Ta zemljevid je enak kot prvi zgoraj omenjeni zemljevid.
Ker menim, da pri zemljevidih in podobnih pripomočkih v neznanih krajih ni dobro varčevati, sem kupil vse tri. Lahko jih kupite na prodajnih mestih v narodnem parku ali v turističnih uradih na otoku. Ker je treba za vstop v park plačati 100 HRK, takega prodajnega mesta ne morete zgrešiti. ;-)
Otvoritev Mljetske planinske transverzale je bila leta 2012, zato na starejših zemljevidih najbrž marsikaj manjka.

Na prvem zgoraj omenjenem zemljevidu (na spodnji sliki desno spodaj) sta nad naseljem Soline na Mljetu 2 vrhova, pri obeh se plastnice končajo na 250 m. Na desnem vrhu piše Montokuc (brez oznake višine), na levem ni imena, je pa napisana višina 251 m, čezenj je speljana Mljetska planinska transverzala in na njem je oznaka KT 07.



Na drugem zgoraj omenjenem zemljevidu je stanje drugačno: desni vrh ima oznako Menterez (napisano poševno z večjimi črkami in drugačno pisavo, kot da gre za hribovje), najvišja točka ima višino 258 m, na levem vrhu pa piše Montokuc (višina: 253 m).

V knjižici z opisom transverzale ni poti, ki bo opisana v nadaljevanju, je pa v njej zemljevidek, na katerem za Montokuc piše, da ima višino 258 m (spodnja slika). V besedilu v tej knjižici piše, da je Montokuc visok 235 m.



Katera je prava višina? Matematik bi verjetno izračunal povprečno vrednost navedenih podatkov, tu pa navajam višino, ki je napisana na samem vrhu: 253 m.

Vrh

Izhodišče: če ste z avtom, greste do kraja Polače na zahodu otoka, nato po glavni cesti naprej; na križišču, kjer glavna cesta zavije desno proti kraju Pomena, jo uberete naravnost proti vstopu v narodni park. (Na prvem zemljevidu zgoraj je najpomembnejši del zemljevida za našo pot.)

Na vstopu vas bodo ustavili (če se ne boste sami) in zahtevali plačilo vstopnine v park (100 HRK na osebo). Z avtom lahko nadaljujete pot, če boste bivali v parku (če dobro blefirate, lahko rečete, da imate rezervirano sobo pri Sršenu v kraju Soline, in če ne boste med zardevanjem preveč jecljali, bo prevara verjetno uspela). Zanimivo je, da za avto ne plačate dodatne cene.
Alternativna možnost je, da ob vstopu v park nadaljujete vožnjo s kolesom (če kolesa nimate s sabo, ga lahko najamete) – to je priporočljiva in zanimivejša varianta kot vožnja z avtom po ozki cesti. Na poti do izhodišča bo veliko mest za zanimive fotke – kar je laže in hitreje izvesti s kolesom.
Tretja možnost je, da se usedete na vlakec, ki ves dan vozi z enega konca jezera na drugega (vsaj med glavno turistično sezono).
Peš hoje ne priporočam, ker je predolga (kake 4 km hoje po asfaltni cesti, z bližnjico se zadeva sicer skrajša na 3 km, a če ste prvič tam, je ne boste našli). Če ste na Mljetu dlje časa in nameravate prehoditi transverzalo, seveda lahko začnete pot tudi drugje.

Nato se peljete do Velikega jezera in potem vzdolž njegove obale proti jugovzhodu do kraja Soline (to je pravzaprav edino naselje s stalnimi prebivalci na vaši poti; v naselju je manj kot 10 hiš).

Začetek vasi Soline:

Kakih 200 m za zadnjo hišo je parkirišče/obračališče in tam je konec ceste – najbolje je, da tam pustite avto (da vas vaščani ne bodo grdo gledali, če bi si drznili parkirati kje sredi naselja). Izhodišče je pri prvi naseljeni hiši v Solinah; na zahodni steni te hiše (to steno vidimo ob vstopu v naselje) je z debelo vrvjo napisano SO, malo niže je smerokaz, ki vas usmeri v breg, je pa res, da je smerokaz bolje viden spomladi, po obrezovanju plezalk; pozno poleti je slabše viden, je pa vidna markacija. Začetek poti je po stopnicah, ki se na spodnji sliki dvigajo proti levi.



Smerokaz na hiši:


Smerokaz od blizu (pot prek solin je tudi zanimiva - morda si jo pustite za kak drug dan):


Kakorkoli: tudi če vseh podrobnosti ne boste videli iz avta, bodo vidne pri hoji. Če ste s kolesom, ga ne smete pustiti pri hiši na izhodišču – poiščite kako drevo pred vasjo in ga pustite tam.



Steza se enakomerno dviguje proti severovzhodu do makadamske ceste.



(Kolesarji lahko gredo po tej dokaj strmi cesti; izhodišče (in smerokaz) je kak kilometer pred Solinami. Ta cesta je bila včasih zelo razgledna, zdaj pa so na jezerski strani visoki borovci, zato je za planince hoja po cesti precej dolgočasna.)

Smerokazi ob stiku planinske poti z makadamsko cesto:



("Put po vrsima", ki je na zgornji sliki na prvem smerokazu, vas pripelje na transverzalo.)

Po tej cesti greste proti zahodu (v nasprotni smeri od dosedanje smeri), delno celo rahlo navzdol.



Po kakih 300 do 400 m vas smerokaz usmeri desno navzgor, v gozd.



Vsa križišča so dobro označena z imeni ciljev ali poti, pot do cilja pa je v kilometrih, ne v urah ali minutah. Pot je lepo speljana in dobro označena z markacijami.



Občasno se z nogami podrsamo ob kak plevel ali vejo, zato je koristno obleči dolge hlače (kljub siceršnjim visokim temperaturam!)
Drevje je praktično do vrha – praktično zato, ker je del poti speljan po poseki, širine približno 10 m, ki naj bi preprečevala širjenje požara (tisti, ki se jim mudi, se pri sestopu lahko spustijo direktno navzdol). Na tej poseki je nizko grmičevje, ni pa borovcev, katerih iglice se ob požaru najprej vnamejo.



Malo pod vrhom je žig, vzidan v steno (če zbirate žige na papirju, morate imeti blazinico s sabo – ampak to najbrž itak že veste). Na vrhu je oznaka višine 253 m. Razgled je skoraj 360 stopinj (proti vzhodu je malo višja vzpetina, ki zapira pogled v to smer).

Kaj je na vrhu? Planinska koča? Razgledni stolp? Križ? Kovinska plošča z vrisanimi smermi pomembnih krajev in vrhov? Nič od tega. Na vrhu je opazovalnica (lesena hišica, tlorisa malo manj kot 3 x 3 metre, ki ima v zgornji polovici vseh štirih sten vgrajeno steklo).



Z dobrimi očmi (ali daljnogledom ali zmogljivim fotoaparatom) to hišico vidimo od spodaj (s poti, ki pelje okoli Velikega jezera po južni strani) - in ker je to edini vrh s tovrstno arhitekturo v bližnji okolici, zelo preprosto določimo, kateri vrh je Montokuc.
V opazovalnici je človek, ki preverja, ali se je slučajno kje pojavil požar. S te točke vidi celoten zahodni del narodnega parka in več kot polovico celotnega parka. Kolikor sem imel doslej možnost videti različnih delovnih mest, je to vsekakor delovno mesto z najlepšim razgledom. Res je, da imajo tudi zaposleni na Kredarici lep razgled, vendar se pretežno ukvarjajo z drugimi stvarmi in je opazovanje narave postranska ali prostočasna zadeva.

360-stopinjski razgled sem seveda temeljito izkoristil za fotografiranje tako ali drugače – vprašanje je, kdaj bom spet na takem vrhu.

Tole je fotka, zaradi katere sem prišel sem gor (na spletišču narodnega parka je bila posneta zvečer, zato je še lepša). Stavba na desni strani ob obali jezera ima naslov Njivice 2. V daljavi je na sredini Lastovo, desno pa Korčula:


Seveda nobena fotografija ne more prikazati bogastva barv, ki ga človek vidi s svojimi očmi: običajno je v obmorskih krajih na fotografijah spodaj morje, nad njim kopno (kar v Dalmaciji dostikrat pomeni pretežno sivo skalovje) in zgoraj bolj ali manj modro nebo. S tega mesta je razpored barv povsem drugačen, zato vse skupaj deluje kar nekoliko neresnično, skoraj kot umetniška slika izmišljene pokrajine. Če bi človek to videl v kakem ameriškem filmu, bi rekel, da so scenografi pretiravali z domišljijo in bi lahko vse skupaj naredili manj kičasto.

Panoramski posnetek: levo je vhod v solinski kanal, desno je Veliko jezero, most med njima s tega mesta ni viden:

Uvala Male Blace južno od vhoda v Solinski kanal je na spodnji sliki majhen flekec zelene barve.



Otok v Velikem jezeru:



Pogled proti severozahodu: naselje Goveđari:



Pogled proti severu: jadrnice so v zalivu pred Polačami, zadaj je Pelješac:



Pelješac in vrhovi na celini malo bolj od blizu:



360 stopinjski posnetek z vrha:


Naselje Soline s tega mesta ni vidno – je pa viden travnat del na koncu naselja, morda celo vaš avto.

Vrh je kar obljuden; med mojim obiskom (23. avgusta 2016) je bilo na njem 9 ljudi (brez poklicnega opazovalca). Od teh sta bili dve ženski v natikačih in dva moška v lahkih supergah – torej je možno prilesti gor tudi na tak način – večje težave so verjetno na poti navzdol. Ali pa če se na natikačih strga pas, ki povezuje podplat z nogo (če se že odločite za natikače, vzemite s sabo še rezervne). Ampak če nekateri "planinci" prilezejo v natikačih na Kredarico, je Montokuc zanje gotovo mala malica (mogoče je stvar v posebni tehniki, ki je jaz ne obvladam). Samo en par planincev je bil tedaj v pravih hribovskih čevljih – vsi pa so imeli zelo dobre fotoaparate (objektive pa sploh).

Razplet

Najenostavneje je sestopiti po isti poti, razen če vas na cilju čaka drugo prevozno sredstvo (avto na cilju, kolesi na izhodišču ali obratno). Lahko pokličete tudi taksi.

Kako vidimo Montokuc od spodaj? Treba se je premakniti na drugo (južno) stran Solinskega kanala. Dobro viden je strm stožčast vrh nad Solinami (Menterez?), medtem ko je levo (zahodno) od njega sleme, ki se ne zdi nič posebnega. Če imamo srečo, zaznamo odboj sonca skoraj na vrhu slemena; pogled skozi daljnogled ali fotoaparat z močnejšim zumom pa pokaže znano opazovalnico.

Precej bolj impresiven je Montokuc z zahoda; posebej impozanten je npr. z otočka svete Marije: od tam je Montokuc videti kot glavni vrh (tudi opazovalnica na njem je jasno vidna), medtem ko vrh vzhodno od njega ni videti vreden omembe.


Levo Veliki gradac, desno Montokuc, v sredini najverjetneje Mikina glavica (je vaša glavica dovolj velika, da bi se po njej imenoval hrib? ;-) ); stavba blizu obale je uprava parka (Pristanište); rumena pikica pod stavbo in rahlo desno od nje je merilnik temperature vode v Velikem jezeru

Razsnova

Poraba časa? Pojma nimam – na začetku sem pogledal na uro, na koncu pa ne (pri takem razgledu pozabiš še vse kaj drugega kot uro).

Če poznate koga, ki doslej ni hodil v hribe, bo Montokuc idealen začetek. Če pa kljub enostavni poti in razkošnim razgledom v vzponu na Montokuc ne bo užival, je izgubljen primer in ga nima smisla siliti kamorkoli drugam.

Če vas je zamikalo, da bi oblezli celotno transverzalo, obstaja opis Slovenca, ki je celo pot obhodil v enem dnevu, čeprav avtorji knjižice z navodili predlagajo, naj si pot razdelimo na 4 dele.