Od Šita do Šit
aliSedem dvatisočakov v enem dnevu
Zadnjo soboto v juliju je bilo med vremensko napovedjo rečeno, da je v višinah začel nad naše kraje pritekati vroč in suh zrak. Za bivanje v dolini je to pomenilo kuhanje v lastnem soku, v hribih pa to pomeni, da najbrž ne bo neviht – torej idealen dan za celodnevno turo.
Na Vršiču sem srečal znanca iz prejšnje službe, ki se je skupaj z ženo tudi napotil v hribe.
- Kam pa kam?
- Na Mojstrovko. Pa ti?
- Tudi. Ampak še prej grem na vrh pred Mojstrovko, ki mu pravijo Nad Šitom glava.
- Nad Ščitom ... ?
- Ne, ne – Nad Šitom!
- Kaj pa je Šit?
- Pojma nimam.
Prve pol ure gremo skupaj po južnem pobočju, nato pa (nekako na višini 1800 m) po nemarkirani, vendar dobro shojeni stezi zavijem desno. Pobočje je mestoma skalnato in drugje peščeno, stezo včasih izgubim, ampak do vrha ni težko priti. Na vrhu se teren zravna in prejšnje skalovje zamenja trava, med njo pa je ogromno živalskih iztrebkov. Na sredini trave je skalna gmota, kjer dreka praktično ni (ker tudi trave ni). Skrivnost je torej razjasnjena: prvopristopniki so bili očitno Angleži, domačini pa zadnje besede v imenu "Head above the Shit" očitno niso prevajali.
V nadaljevanju se pot priključi plezalni (Hanzovi) smeri preko severne stene. Na tej višini je stena že premagana, treba je le še zlesti preko 250 m skalnega pobočja. Malo pred vrhom se svet nekoliko razširi in odpre se razgled na celotno dolino Tamarja – vključno s severnimi ostenji Mojstrovk.
Po kratkem odmoru za fotografiranje naredim še preostanek poti do vrha, kjer sem deležen občudovalnih pogledov tistih, ki mislijo, da sem celo pot opravil preko severne stene. Tu spet srečam par s prelaza. Žal sta, tako kot velika večina drugih obiskovalcev Male Mojstrovke, izpolnila današnji načrt in se vračata v dolino.
Z Male Mojstrovke je sicer lep razgled, je pa smiselno skočiti še na bližnjo Veliko Mojstrovko. Njen vrh je blizu in lahko dostopen. Čeprav na zemljevidih pot na Veliko Mojstrovko običajno ni označena, so na skalah narisane markacije z rdečo piko – pa tudi, če jih ne bi bilo, cilja ni mogoče zgrešiti. Na vrhu smo torej hitro in tu se nam odpre pogled na tisti vrh, ki nam je na Mali Mojstrovki manjkal, pa se nam je zdelo, da bi moral biti nekje v bližini: Jalovec. Kdor je fotoaparat pritovoril na Malo Mojstrovko, se mu ga vsekakor splača odnesti še na sosednji vrh. Poleg razlike v razgledu je očitna tudi razlika v obisku: namesto prejšnjih 30 ljudi smo zdaj na vrhu samo trije.
Druga dva se vračata nazaj, pot bom torej nadaljeval sam. V Planinskem vodniku po Julijskih Alpah je napisano, da traja pot do Travnika poldrugo uro – ampak vrh je videti tako blizu, da se je avtor gotovo zmotil: do zadnje Mojstrovke je le nekaj korakov, v dobre pol ure pa bom gotovo že na Travniku. V začetku je pot speljana precej na široko in udobno (menda je na prvih metrih tudi nekaj markacij), sčasoma pa se pot izgubi, ampak ker je greben dovolj širok, naslednji cilj pa jasno viden, z usmerjanjem ni težav. Zadnja Mojstrovka je višja od Male, iz grebena pa ne štrli niti toliko, da bi jo v knjigi Slovenske gore uvrstili na seznam dvatisočakov.
V nadaljevanju se prej široki greben nekoliko zoži in na dveh mestih potka ni več potka, temveč se je treba zadeve lotiti tudi z rokami. Travnik se približuje, urni kazalec pa kaže, da je avtor Vodnika očitno hodil po teh poteh in napisal pravilno oceno porabe časa: Travnik se z Velike Mojstrovke zdi precej bližji kot je v resnici, kar je koristno upoštevati v slabem vremenu.
Ker imam še dovolj časa, obiščem še naslednji vrh: Kol je očitno tako nepomembna vzpetina, da na večini zemljevidov sploh ni vpisan. Naprej se teren precej spusti, naslednji vrhovi pa so 100 m nižji od dosedanjih. Prvi je na zemljevidih označen kot Rob Velike Dnine (ali tudi eden od skrajnih vrhov Šit). Postopno pot postaja vse bolj komplicirana – na Rob sicer zlezem, nato pa se postavi vprašanje glede nadaljevanja poti. Kaj pravi o tem Vodnik?
"Zahodno od Travnika postane greben strm tudi na južni strani. Tako so iz več vršičev sestavljene Šite težko dostopne tudi s Trentske strani. Zato je vrh izključna domena plezalcev..." Morda niti ni tako hudo – na oko se zdi, da bi bilo prehode možno najti, ampak poznavajoč svoje plezalske sposobnosti in glede a to, da nimam s sabo nikogar, ki bi mi pomagal v primeru težav, je najbolje, da se obrnem nazaj.
(Če vas zanima nadaljevanje poti po grebenu Šit, sta dober opis napisala Marijana in Marko Cuder.)
Bolj kot vračanje po isti smeri bi bilo zanimivo za povratek uporabiti pot, ki pelje prek južnih pobočij doslej prehojenih gora, kakih 200 m pod vrhovi. Ampak stvar morda ne bo tako enostavna. Navzdol se ni pametno spustiti, ker so spodaj (še preden dosežemo iskano pot) precejšnji skalni skoki. Treba se je torej vrniti na predel med Kolom in Travnikom. Obdržati se na isti višini utegne biti problematično, ker je južno pobočje Kola pokrito s poševnimi skalnimi ploščami, ki mi vzbujajo nekoliko nelagodne občutke. Vračam se torej skoraj po isti poti kot sem prišel, le da pridem na greben pod vrhom Kola. Če grem med njim in Travnikom navzdol, bom torej prej ali slej prišel na pot. Ko višinomer kaže višino, kjer bi (glede na zemljevid) morala biti pot, se stvari začnejo komplicirati: pot navzdol je v nadaljevanju očitno zelo strma – ampak na levi se kaže nekaj stezi podobnega. Čudno je le, da gre preko nekega zoprnega skalovja – samo drugega prehoda očitno ni. Obrnem se torej na levo, zlezem preko skalovja in srečno pridem na travnato pobočje Travnika. Tu pot spet izgubim, proti severovzhodu pa je videti, da sem prišel do neprehodnega grebena, ki se konča kakih 50 m niže. Ob prvem sprehodu po grebenu se zdi, da je situacija brezupna, ob ponovnem in temeljitejšem pregledu pa se pokaže, da obstaja izredno eleganten prehod. Začne se z manjšo kotanjo, v kateri prvič ugledam v Vodniku večkrat omenjene rumene markacije. Pri sestopu s Travnika se je torej treba spustiti po pobočju Travnika in ne lesti preveč proti Kolu. Prehod je zelo lepo speljan in se po njem lahko elegantno oddrsamo 50 m nižje.
V nadaljevanju je pot dobro označena, tako da markacijam lahko sledimo pri hoji v obe smeri. Do Zadnje Mojstrovke se pot vije na višini okoli 2100 m, zato je dosti bolj razgledna kot klasična markirana pot proti Jalovcu, ki teče po južnih pobočjih kakih 500 m nižje. Ob prehodu prek grebena, ki se vleče z Zadnje Mojstrovke, me zapelje melišče, na katerem se odpeljem nekoliko predaleč navzdol. Nekaj časa se zdi, da teče pot malo nad mano in jo bom v nekaj minutah dosegel – ampak rumenih markacij ni več in namesto udobne hoje po poti moram včasih skakati z ene skale na drugo. No ja, bo že. Glede na zemljevid se je treba držati višine približno 2050 m, pa se pride do markirane poti na Grebencu. Ko dosežem klasično pot na Malo Mojstrovko, je glavnina prometa že davno mimo, vzpenjajo in spuščajo se le nekateri, ki se radi izognejo gneči. Takoj je očitno, da sem na drugačne vrste poti: ta je na precej mestih zdrsana, na tleh je le še droben sloj prahu, na katerem se hitro lahko zložiš kot na ledu. Nad zarezo v Grebencu se odpre krasen pogled proti vzhodu. Na to sem računal že prej in prihranil še eno fotografijo na filmu. Obrnem ročico za previjanje filma (ta zapis je iz leta 1994), ampak premakne se samo do polovice. Shit! Torej se bo treba za ta posnetek potruditi kdaj drugič. Odpeljem se torej navzdol (neverjetno, da prevoz po melišču še vedno deluje kljub tako številnim planincem) in spet sem v civilizaciji.
Vse skupaj je trajalo deset ur in pol. Če ste brez fotoaparata, bo pot kake pol ure krajša. Glede na zapisano se je smiselno že na Travniku obrniti proti jugu, s čimer se pot skrajša za več kot dve uri: vsega skupaj nam torej ostane sedem do osem ur krasnega sprehoda po visokogorju. Izlet je zelo priporočljiv predvsem za tiste, ki v gorah iščejo mir (od Velike Mojstrovke naprej do vrnitve na klasično pot na Malo Mojstrovko nisem srečal žive duše). Tudi v tipičnem turističnem okolju je torej možno najti zanimive poti – treba je le zaviti stran od gorskih avtocest.