Fuerteventura v sliki in besedi
Otok je vulkanskega izvora; glavnina je menda nastala pred kakimi 5 milijoni let, potem so pa vremenski pojavi postopno obrusili površino (več o tem).
Življenje v puščavi je lahko tudi tako:
Sprehod po puščavi (na spodnji fotki je pot dokaj gladka, ker pelje na vulkan (oziroma: z vulkana); če ni poti, je teren zaradi večjih kamnov težje prehoden):
Na nekaterih mestih si lahko puščavo ogledate s kamele (tokrat ni bilo zanimanja, zato so vse kamele parkirane):
Če smo na višjem mestu (npr. razgledna točka na prelazu med naseljema Pajara in Betancuria), je na zahodno stran pogled takle:
Z naslednje razgledne točke Morro Velosa, nekaj kilometrov naprej, severno od Betancurie, je slika podobna:
Če gremo na istem mestu na drugo stran ceste, vidimo dolino, ki gre proti naselju Betancuria:
Betancuria je bila včasih upravno središče otoka
Betancuria je morda najbolj zelena vas na vsem otoku; ko hodimo po vasi, občasno sploh nimamo vtisa, da smo v puščavi:
Ampak če pogledamo izven ožjega središča kraja, je okoli nas spet rjavi pesek:
Vsi hribi na zgornjih fotografijah so vulkanskega izvora. Večina vulkanov je lahko dostopnih; eden od bolj obiskanih je Calderon Hondo na severu otoka; izhodišče za vzpon je običajno kraj Lajares.
Pot na vrh je speljana tako, da strmina ni prehuda. (Mimogrede: vam je zdaj jasno, kje snemajo filme, ki se dogajajo na Marsu? ;-) )
Vrh je kakih 250 metrov nad okolico in ker za veter ni nobenih ovir, na vseh hribih močno piha (v drugi polovici marca 2022 je bila hitrost vetra v različnih dneh med 20 in 70 km/h (sunki vetra na izpostavljenih mestih)); v času najinega obiska tega vulkana so bili sunki vetra primerljivi s tistimi na grebenu med Malim in Velikim Triglavom (na katerega sva se vzpela avgusta 2007). Na najvišji točki je rob kraterja širok okoli 20 metrov; če ga obhodimo, se na nekaterih mestih precej zoži, pot pa ni več tako udobna.
Na najnižji točki kraterja je razgledna ploščad in tu je največja gostota obiskovalcev. Temu dejstvu so se prilagodile veverice: prežijo na vsakega, ki se prikaže tam. Najbolj so jim všeč ljudje, ki malicajo. Če boste med obiskom s sabo prinesli lešnike ali kako drugo veveričjo poslastico, vas bodo ohranile v trajnem spominu.
Navzdol gremo lahko po položni poti (z razgledne ploščadi navzdol in potem okoli vulkana) ali pa se vrnemo po poti vzpona. V tem primeru imamo še varianto v levo: obiščemo lahko tudi predvrh glavnega vrha:
Na Fuerteventuri je več predelov, ki imajo v imenu besedo "barranco" (soteska). Tu ne gre za sotesko kalibra Blejski ali Iški vintgar, temveč za nekaj, kar je še najbolj podobno suhi rečni strugi, ki so ji naravni pojavi bregove izvotlili v najrazličnejše oblike. Primer barranca južno od Lajaresa je na spodnji fotki. Dobra stran sprehoda po barrancu je ta, da smo na prostem, a smo dokaj zaščiteni pred vetrom. Je pa treba zelo paziti pri orientaciji, če se en barranco konča in 100 metrov vstran najdemo novi barranco – če si ne zabeležimo lokacije izhoda iz prvega in lokacije vhoda v drugega, se je praktično nemogoče vrniti, ker orientirjev na prostem ni (avto je pa tudi – ti smola – skrit v barrancu).
Večje luknje so ob obali – spodaj je en primerek blizu naselja Ajuy. Glede na človeka, ki stoji na skalah zgoraj desno, je višina luknje na sredini slike kakih 20 metrov:
Nekaj kilometrov stran od kraja El Cotillo je labirint, ki ga je naredil Wolf Patton. Kakšen je bil namen tega početja? Puščavniško življenje je precej pusto (spodaj rjavkast pesek, zgoraj žgoče sonce, vmes pa stalen veter), pa si ga je za nekaj časa malo popestril. Labirint ima en prehod do središča in nima slepih vej.
S tal ne moremo narediti omembe vredne fotke labirinta; njegovo popolnost nam pokaže šele posnetek iz zraka; spodaj je fotka, ki jo pokaže Googlov zemljevid:
Predstavitev avtorja labirinta:
Pogled na labirint iz drona:
Hribi so zaradi erozije praviloma mehkih oblik, ki se od daleč zdijo, kot da bi bili narejeni iz pliša:
Ker stalno piha, bi človek pričakoval veliko vetrnih elektrarn. Pet jih je tam, kjer je odcep z avtoceste proti Lajaresu – ampak vedno, kadar smo peljali mimo, sta delali samo dve:
Ob koncu marca je plaža La Concha na severni strani El Cotilla že kar obljudena – če ne s kopalci, pa vsaj s tistimi, ki se želijo sončiti. Morska voda je tisti dan po uradnih podatkih imela temperaturo 18,5°C, v zalivu je bila morda kako stopinjo toplejša. Ko sem se potopil vanjo, sem šele dojel pomen izraza "vzelo mi je sapo" ...
Na Fuerteventuri se temperatura morja spreminja bistveno manj kot pri nas: najnižja temperatura je februarja (18°C), najvišja pa v drugi polovici septembra (23°C). Podrobnosti (na tej povezavi je še več zanimivih podatkov o vremenu)
Pogovor dveh kamnov na obali:
Na južni strani El Cotilla ni naravne zaščite proti valovom (kot jo ima La Concha), zato so to plažo zasedli surferji:
Občasno v puščavi sneži in prejšnja rjava barva se spremeni v belo, kot je na spodnji fotki.
Šalim se: na nekaterih delih otoka pesek ni rjav, temveč kremasto bel, in ima puščava povsem drugačen videz:
Na nekaterih predelih je manj kamnov, pa več peska – na severovzhodu otoka takemu predelu rečejo sipine pri Corraleju:
Del te obale so zasedli "kite surferji":
Te sipine imajo rjavkasto barvo samo ob sončnem zahodu, sicer so kremasto bele (tudi "sneg" je bil posnet tam):
Občasno dežuje, a ne za dolgo: en dan so bile tri kratke plohe po 10 minut:
Na severu otoka je turistično naselje Corralejo; prvotne ribiške vasice praktično ne vidimo več v množici stavb, ki so namenjene turistom; fotka je bila posneta z bližnjega vulkana Bayuyo:
Glavna avenija je podobno brez duše kot številna druga turistična mesta:
Mestna plaža:
Novejši del mesta (skalovje na desni ni del kamnoloma – ta predel bo pozidan v naslednjih letih):
Najnovejši del mesta (posnetek z vulkana); svetleši pas med vulkanskim peskom in morjem so sipine pri Corraleju – ta del je naravni park, zato ga morda ne bodo pozidali:
Villa Tabaiba je najbolj zanimiva stavba (pravzaprav kar cela parcela) v Corraleju (morda kar na celotnem otoku); žal zadeva ni odprta za javnost, zato jo lahko občudujemo samo od zunaj. Lokacija: ob cesti, ki v Corralejo pripelje ob morju, kmalu za prometnim znakom z oznako kraja. Lastnik hiše je Carlos Calderón Yruegas. Kot arhitekt je delal zelo racionalne in minimalistične hiše, pri svoji hiši pa je pustil domišljiji prosto pot. Več o njem (na koncu članka na tej povezavi sta tudi dva video posnetka).
V Corraleju lahko vidimo stavbe iz 1001 noči ...
... in okostja, ki so ostala po krizi v letu 2008:
Ob obali je sprehajalna pot:
Na drugi strani je pa ...
... 14 km oddaljeni otok Lanzarote (tudi del Kanarskih otokov).
Mimogrede: če v Google vtipkate:
distance from fuerteventura to lanzarote
dobite kot rezultat vrednost okoli 120 km, kar je nesmisel, ker je na 120 km nemogoče tako dobro videti stavbe in podrobnosti na obali, kot so na zgornji sliki. (120 km je razdalja do Afrike – ampak to vidimo samo ob zelo čistem zraku.) Kako Google izračuna to razdaljo? Računa jo od masnega središča Fuerteventure do masnega središča Lanzaroteja – ob uporabi avtomobila.
OK, poskusimo drugače:
shortest distance from fuerteventura to lanzarote
Zdaj dobimo kot rezultat malo manj kot 89 km (zračna linija), še vedno pa od središča enega otoka do središča drugega. Tak način bi dal dokaj dober rezultat, če je razdalja med dvema otokoma bistveno večja od njune velikosti (npr. razdalja med Fuerteventuro in Mljetom – ampak tega podatka Google ne zna izračunati) in ta način se uporablja za določanje razdalje med nebesnimi telesi (npr. razdalja med Zemljo in Soncem).
Ampak Google bi vendar moral biti tako pameten, da bi razumel, kaj hočemo od njega! Po nekaj neuspešnih poskusih (npr. coast to coast distance) ugotovim, da dobim smiseln rezultat, če v Googlov iskalnik napišem:
boat distance between lanzarote and fuerteventura
No ja, kr' neki; pričakoval bi, da je Google tozadevno bolj inteligenten.
Sončni zahod je včasih bolj, drugič manj zanimiv, vnaprej pa dogajanja ni možno predvideti:
Nočno nebo nam fotoaparat včasih pokaže precej drugače kot človeške oči:
Če ni oblakov, je pa slika nočnega neba še zanimivejša:
Za dobro nočno fotko je treba najti lokacijo s čim manj svetlobnega onesnaženja; zgornja fotka je bila posneta kake 4 km južno od naselja El Cotillo (blizu obale, približno na sredini spodnje slike). Glede na zgoraj omenjeno spletno stran (in spodnji posnetek zaslona) naj na tem področju sploh ne bi bilo svetlobnega onesnaženja, vendar je svetloba El Cotilla zelo dobro vidna; vidijo se tudi luči v naselju Taca (levo spodaj na zgornji fotki), od spodnje strani oblakov (če so) pa se odbija svetloba s področja med Villaverde in La Oliva.
Fuerteventura od 19. do 31. marca 2022
Fuerteventura na Wikipediji
Druge vsebine na Miranovem sajtu