Facebook v realnem svetu

(Opomba: tale zgodba je nastala na osnovi sporočila, ki se je nekega dne pojavilo med elektronsko pošto, zato se bo začetek komu zdel znan. Osnovno idejo (od te je v naslednji zgodbi ostalo le kakih 10 %) sem precej razširil in zato zgodbo objavljam tukaj.)

Facebooka ne obvladam prav dobro, zato sem se odločil, da za trening najprej poskusim pridobiti prijatelje izven Facebooka ob uporabi istih načel.

Vsak dan se sprehodim najprej po naši ulici, potem pa še po bližnji in daljni okolici in povem vsem mimoidočim (ki so me pripravljeni poslušati), kaj sem jedel in pil, kako se počutim, kaj sem gledal na TV, kaj sem počel prejšnji dan in kaj bom delal jutri. Potem jim dam najnovejše slike moje družine, mojega psa, mačka in sebe pri vrtnarjenju, v hribih in na kolesu. Priložim še slike zajtrka, kosila, večerje in malice. Če imam kakšne obiske, takoj naredim fotke in jih obvezno čim prej razdelim mimoidočim (včasih še med obiskom).

Prav tako vedno prisluhnem pogovorom ljudi na ulici in jim povem, da jih imam rad.

In … stvar deluje!

Imam že 3 ljudi, ki mi sledijo: 2 policista in enega psihiatra.



Včeraj sem se pogovarjal z nekim neznancem mi je ta danes prinesel kup prospektov o njegovi firmi in me prosil, naj jih delim ljudem skupaj z mojimi slikami. S tem sem dobil že četrtega sledilca! Ljudje so pa seveda nad prospekti veliko bolj navdušeni kot nad mojimi slikami, saj lahko sodelujejo v nagradnem žrebanju, pri katerem bo glavna nagrada kemični svinčnik!



Ko je o tem dogajanju slišala moja nekdanja sodelavka Milena, je napisala, naj se pazim, ampak da me bo prišla obiskat v bolnišnico (če bo treba). Ob tem sem se spomnil, da bi moje obhode lahko razširil tudi na kakšno bolnico.

Mojemu domu je najbližja psihiatrična klinika v Polju. Ljudje tam so me bili zelo veseli (tudi mojih slik in prospektov). Že sem se veselil, da bom dobil nove sledilce (glede na to, da smo ugotovili, kako radi se imamo), ko sta se prikazala dva močna fanta v belih haljah in me prosila, da grem z njima do izhoda. Vprašal sem ju, ali lahko še kdaj pridem, pa sta rekla, da bosta že onadva prišla pome, če bo to potrebno. Ko sem jima rekel, da ju imam rad, sta odgovorila, da sem na napačnem kraju. Ko sem še njima ponudil svoje slike in prospekte, sta mi brez besed pred nosom zaprla vrata in me samega pustila zunaj.

Kaj naj človek naredi z ljudmi, ki ne razumejo Facebooka?



Včeraj sem med običajnim obhodom srečal skupino otrok, ki so se igrali ob cesti. Zapletel sem se v pogovor z njimi, razdelil sem jim svoje fotografije in bombone in jim rekel, da jih imam rad – takrat pa so pridrveli njihovi starši in odvlekli otroke stran. Vsi so me zelo grdo gledali, čeprav sem bil ves čas prijazen do otrok.

Danes sem opazil, da sploh ne srečujem več otrok na ulicah. Kmalu sem ugotovil, zakaj: ko se pojavim na ulici, takoj priteče kakšna odrasla oseba in vse otroke s ceste odvleče na dvorišče najbližje hiše. Ko grem naprej, se čez nekaj časa za mano otroci spet pojavijo na ulici.

Tega pa ne štekam: če starši tepejo svoje otroke, je to v redu, če se jaz pogovarjam z otroki, jim dajem bombone in svoje slike, je pa to problem? (Moje slike so povsem spodobne – da ne bi kdo mislil, da imam kakšne podle namene.)



Tončka me je opozorila, naj se varujem sledilcev – in kmalu se je pokazalo, da bodo z njimi res težave. Danes sta me doma obiskala dva od mojih sledilcev – na žalost sta bila policista in sta prišla na službeni obisk.

Brez pojasnila sta začela brskati po mojem stanovanju. Ko sem ju vprašal, če sta lačna ali žejna, sta me samo grdo pogledala. Ko sem želel izvedeti, kaj pravzaprav iščeta, sta odgovorila, naj vse priznam, ker onadva itak že vse vesta. Ko sem pripomnil, da jaz marsičesa ne vem, sta rekla, naj se ne delam pametnega in da bo zame bolje, če sodelujem.

Ker mi reševanje rebusov ne gre prav dobro od rok, sem ju pustil sama – navsezadnje, če vse vesta, tudi vesta kaj iščeta in kje naj to iščeta in bosta zadevo našla v nekaj minutah.

Po eni uri sta mi temeljito razkopala stanovanje, pa očitno še vedno nista našla tistega, kar sta iskala, zato sem jima skušal pomagati: "Kaj pa iščeta?"
"Slike."
"Slike?"
"Ja."
Slik nimam prav dosti, poleg tega so na vidnih mestih na stenah – saj bi jih vendar morala že opaziti. Vse so bile legalno kupljene (čeprav je res, da za nobeno nimam računa – ampak saj ne gre za neke velike umetnine). Policistu pokažem sliki v sobi, kjer pravkar vneto nekaj iščeta.
"Ne iščeva takih slik – fotografije iščeva!"
Ah, zakaj pa nista takoj povedala – prihranila bi si dosti časa. Pokažem jima nekaj fotografij iz narave. Take so mi najbolj všeč in eno te sorte imam tudi na naslovni strani Facebooka. Meni se fotke zdijo tehnično v redu, motivi so zanimivi, ampak onadva ostaneta hladna ob pogledu nanje. "Ne zajebavajte naju, gospod, dobro veste, kaj iščeva: fotografije otrok!"
Tega nisem vedel: na čelu jima ni pisalo, pri branju misli drugih ljudi sem pa povsem neuspešen. Otroci niso ravno pogosta tema na mojih fotografijah, a se po kratkem premisleku le spomnim, kje bi lahko našel nekaj takih fotk. Ker mi je zmanjkalo prostora, sem nekatere albume s fotografijami že pred leti odnesel v klet. Zdaj jih grem iskat in škatlo prinesem v stanovanje. Fotografij je bilo preveč, zato so nekatere ostale kar v manjših škatlah in kuvertah. Vrhnjo škatlico vzamem v roke, začnem brskati po fotografijah iz nje in ko najdem prvega otroka, ga pokažem policistu. Ta samo odkima. Brskam dalje in naenkrat zagledam fotografijo golega otroka. Malo se zamislim in se skušam spomniti, od kje je. Ker dalj časa strmim vanjo, policist reče, naj mu jo pokažem.
"Raje ne bi, vam bom dal kakšno drugo, lepšo," odgovorim.
"Takoj mi dajte celo škatlo fotografij!" strogo zahteva policist.
Kaj hočem, onadva že vesta, zakaj sta tu – morda pa bosta hitreje odšla, če mu pokažem tole fotko.
Oči se mu zasvetijo: "Prav take fotografije iščeva! Jih imate še kaj?"
"Ta škatla je polna prav takih fotk, tako da – izvolita."
Zdi se, da sta policista končno našla, kar sta iskala. Pozorno pregledujeta fotografije in nekatere data na poseben kupček. Obraza se jima zjasnita, zdaj sta tudi bolj prijazna in komunikativna. Prosita me za kozarec vode za vsakega, potem pa eden vzame list papirja in me začne spraševati. Najprej osebni podatki, potem podatki o fotografijah: "Kdaj so bile posnete te fotografije in kdo so ljudje na njih?"
Vzamem prvo fotko s kupa, ki mi ga ponudi policist. "Ne vem natančno, moralo je biti tam nekje v prvi polovici šestdesetih let. Na tej sliki sem jaz na morju – takrat sem bil še tako majhen, da sem bil brez kopalk ... Na tej sliki sva skupaj sestro na istih počitnicah ... Na tejle sem skupaj z bratrancema, ki sta s starši prišla k nam na obisk, ko smo bili na počitnicah na morju ... Na tej sliki ..."
Policista imata na obrazu strašno razočaran izraz. "Dobro, dobro – ali je na teh slikah sploh kdo, ki ni vaš sorodnik?"
Malce pobrskam. "Ja: na tej sliki se skupaj igrava s sosedom, na tejle pa s prijateljem iz vrtca."
Policist mi iztrga kup črnobelih rahlo zvitih fotk (nekatere očitno niso bile dovolj fiksirane in so ponekod spremenile barvo, druge so porumenele, kot da bi bile predolgo na svetlobi) in jih ponovno pregleda. Policista se spogledata, nato še enkrat z očmi preletita stanovanje, ki je v takem razsulu, kot da bi ga pravkar razdejala tolpa vlomilcev. Tisti, ki je popisal skoraj cel list, ga zmečka in vrže na tla.
Dvigneta se in odideta k vratom. "Nasvidenje," rečeta in niti ne počakata na moj pozdrav.

Uf, zdi se mi, da je bilo moje življenje preprostejše, dokler se nisem začel ukvarjati s Facebookom ...