Srečanja z vozniki v Tbilisiju

V začetku junija 2017 sva s sodelavko na povabilo organizatorjev dva dneva aktivna udeleženca na konferenci o EU v Tbilisiju v Gruziji. Ker se konferenca začne zjutraj, prideva dan prej. Organizatorko Saro že vnaprej prosim, naj nama uredi kakega zanesljivega taksista, ki naju ne bo pretirano oskubil.

Na letališču naju pričaka prijazen taksist. Vožnja po cesti z letališča je še kar normalna, ko pa se približamo mestu, se promet zgosti in tisto, kar so se prej zdeli kot naključni dogodki, postane običajen način vožnje: varnostna razdalja je premajhna (največ polovica računske varnostne razdalje, pogosto še manj), tudi bočno je med avtomobili zelo malo prostora.


Promet v Tbilisiju (vir slike: Caucasus business week)

Vozniki menjajo pasove brez vključenih smernikov, najboljše se počutijo na sredini med pasovoma (ker je v takem položaju – glede na okoliščine – pač najlaže zaviti levo ali desno). Tipični so nenadni pospeški, ki jim že po sekundi sledi sunkovito zaviranje (cene bencina so bile v času najinega obisk okoli 0,8 evra – seveda: Azerbajdžan (in z njim obilje nafte) je blizu). V nekem trenutku, ko ne sledim stanju pred nami, čutim, da letim proti sovoznikovemu sedežu, a se avto še pravi čas ustavi (jaz pa tudi). Po voznikovem mnenju je seveda kriv voznik pred nami, ker je prehitro zavrl. Da bi bilo možno voziti z večjo varnostno razdaljo in manj stresa, ne pride v poštev. Gostota prometa se povečuje in voznik se odloči za obvoz. Nekaj časa gre v redu, nakar naletimo na zaporo ceste. Vrnemo se nazaj. Voznik poskusi z obvozom po ozkih uličicah. Tu je prometa manj, je pa mnogo zavojev in križišč, tako da je vsaj divjanja manj. Končno prispeva do hotela, vzameva prtljago in voznik se poslovi. Hvala, Sara, hotel sem le taksista, ki me ne bo okradel, če časti firma, je pa še bolje.

Popoldne se z Adriano odločiva za ogled mesta. Ker sva tu prvič, začneva od začetka: najprej trdnjava Narikala na hribu nad mestom, potem pa sprehod navzdol in naprej skozi stari del mesta. Najboljša varianta se zdi, da naju taksist odpelje na hrib (tja sicer pelje tudi žičnica, a se mi zdi pot po trdnih tleh varnejša). V recepciji najinega hotela vprašava, kolikšna je predvidena cena do cilja in odgovor je 7 larijev (en lari je približno 0,37 evra). Načelno veva, da se je treba s taksistom za ceno pogoditi vnaprej ali pa zahtevati, da vključi taksimeter. Začetni poskus dogovora o ceni ni uspešen (kaj narediti, če taksist ne razume (ali se vsaj dela, da ne razume) angleško, midva pa ne znava rusko?) – in tako se pač odpeljemo. Na cilju sledi šok: cena za vožnjo je 20 larijev (zdaj taksist zna nekaj več angleščine kot na začetku). Ponudiva mu 7 larijev. Taksist je zgrožen in vztraja pri svojem, zato mu poveva, da so nama v hotelu rekli, da bo cena 7 larijev. To ponudbo odločno odkloni, češ da je moral voziti v hrib po ovinkasti cesti. Vzpona je približno toliko kot na Ljubljanski grad, zato tega nikakor ne moremo obravnavati kot gorsko turo. Ponudbo zvišava na 10 larijev. Ker taksist še vedno ni kooperativen, predlagam, da pokličemo policijo, pa bo policist ocenil, kolikšna je realna cena vožnje. Ob tem taksist zniža ponudbo na 15 larijev in ker vse skupaj traja precej dlje, kot tole pisanje, mu plačava želeni znesek. Zanimivo je, da sem kak mesec pred tem po e-pošti dobil ponudbo za seminar o pogajanjih – in ker se ga nisem udeležil, sem pač plačal višjo ceno ob prvi priliki, ko bi se moral pogajati. Kazen mora biti vzgojna, ni kaj.

Ker imam eno lekcijo s taksisti na dan dovolj, predlagam, da nazaj grede uporabiva podzemno železnico: cena za kartico (ekvivalent ljubljanske Urbane) je 2 larija, ena vožnja pa stane pol larija. Adriana je na začetku tekočih stopnic sicer zgrožena, ker globini, v katero peljejo stopnice, ni videti konca – ampak kaže, da ljudje redno uporabljajo ta način prevoza, izstopna postaja pa je praktično pred hotelom.

Naslednji dan na konferenci dogodek opišem neki Gruzinki. "V značaju naših ljudi je, da bi radi obogateli na hitro," pojasni. Verjetno bova še kdaj v Tbilisiju – ali ne bi bilo bolje, če bi naju taksist vprašal, koliko časa bova tukaj in ali prideva še kdaj in nama ponudil svojo telefonsko številko (in stalno sodelovanje) v zamenjavo za normalno ceno. Res je, da smo dolgoročno vsi mrtvi – ampak ker (glede na moja leta) to še ne bo jutri, bi taksist z normalno ceno verjetno zaslužil več.

Na priporočilo domorodcev greva popoldne v zelo obljudeno restavracijo Mačakhela – prejšnji dan sva šla tu mimo peš, ko sva prišla s hriba. Razdalja je še nekoliko krajša kot včeraj, jaz bi šel kar s podzemno, Adriana pa spet predlaga prevoz s taksijem. Kaže, da rabim še eno lekcijo.

Pripelje se taksist z istim tipom avtomobila (Toyota RAV4 je med taksisti zelo priljubljen avto). Včeraj sem se naučil, da se je treba začeti pogajati pred pričetkom vožnje, zato se debata začne, še preden vstopiva v avto.
"Koliko stane prevoz do restavracije Mačakhela?"
"Sedita v avto, pa se bomo zmenili!"
"Najprej se bomo zmenili, potem se bova pa usedla. Koliko stane do Mačakhele?"
"Katere Mačakhele – teh restavracij je več!"
Pokažem mu na zemljevidu.
"15 larijev."
"To je odločno preveč – včeraj sva se za 15 larijev pripeljala do trdnjave Narikala!"
"Vstopita vendar v avto, kaj čakata!"
"Za prevoz do Mačakhele plačava 7 larijev."
"7 larijev – to je nemogoče!"
"Vprašala sva na recepciji hotela in tam so nama rekli, da je običajna cena 7 larijev."
"Ajde, dobro, peljem vaju za 10 larijev."
"10 larijev je preveč. 7 larijev."
"Prijatelj moj: 10 larijev je 2 dolarja. A sta ti 2 dolarja previsok znesek za tako pot?"
Če sem ga do tega trenutka še jemal resno, je zdaj jasno, da me odkrito skuša nategniti: za dva ameriška dolarja dobiš okoli pet larijev … morda pa je to prava cena? Dolarjev seveda nimava, lahko pa bi mu ponudil dva evra – imam nekaj evrskih bankovcev, nisem pa pomislil, da bi lahko rabil evrske kovance. Tudi Adriana nima nič evrskega drobiža.
"Za 2 dolarja dobim 5 larijev, jaz pa vam za pot ponujam 7 larijev – a ni to dobra ponudba?"
"Vstopita vendar v taksi, mudi se mi!"
Nekoliko se odmaknem od vrat, prekrižam roke na prsih in rečem: "Nama se pa nikamor ne mudi, navsezadnje lahko greva tudi z drugim taksijem …"
"Dobro, dobro, vstopita v avto!"
"7 larijev?"
"OK, 7 larijev."
Uf, je bilo naporno – ampak ne čutim nobenega zmagoslavja: navsezadnje sem dosegel samo to, da me možakar ni nategnil tako kot velike večine turistov. Ni mi problem plačati napitnine za dobro opravljeno delo, zelo težko pa prenašam nategovalce v kakršnikoli inkarnaciji.
Debata se nadaljuje v avtu. "Za hotel gotovo plačata več kot 200 larijev – zdaj so pa 3 lariji tak gromozanski problem!"
Lahko bi mu rekel, da je 10 larijev 40 % več kot 7 larijev, pa da sva tak podatek dobila v hotelu (OK, to sem mu že rekel), pa da bi cena morala biti enaka za vse, ne glede na to, kakšen jezik govorijo – ampak se mi ne ljubi več nadaljevati debate.
"Od kod pa sta?" Adriana se skuša izogniti odgovoru, jaz pa odgovorim, ko ponovi vprašanje. "Slovenija – Čehoslovaška?"
"Ne, Slovenija – Jugoslavija."
Možakar jamra tako, kot da bi slovenska razbojnika napadla največjega reveža v Tbilisiju in mu ukradla še zadnje pošvedrane čevlje. Za nekaj časa se odklopim in ne sledim šoferjevim lamentacijam. Kolegom bo verjetno rekel, da so Slovenci strašno škrti – ampak če se mu ne splača voziti ljudi za 7 larijev, bi lahko mirno odpeljal dalje in počakal na naslednjo stranko, midva pa bi šla do taksijev, ki so v vrsti čakali na trgu, 50 metrov pred hotelom. Kar naj ve, da se Slovenci ne damo nategniti vsakemu taksistu.
Sledi še zadnji poskus: "Pripravita natančen znesek, drobiža nimam!" Na srečo imava dovolj drobiža.
Pripelje naju pred restavracijo in vpraša: "Je to prava restavracija?"
"To je to," odgovoriva. "Ali imate vizitko?"
"Kakšno vizitko, zakaj?"
"Še bova rabila taksi in za normalno ceno se lahko dogovorimo za dolgoročno sodelovanje."
"Nobene vizitke – samo pojdita."
Plačava, izstopiva iz avta in se zahvaliva za prevoz. Zanimivo je, da se Gruzinci povsod predstavljajo kot ljudstvo, ki je izredno prijazno do (dobronamernih) tujcev – ali to velja samo dokler imajo tujci povsem odprte denarnice? Na srečo je bil to edini tak primer v treh dneh v Tbilisiju.

Po večerji začne rahlo deževati. Zaenkrat ni panike, ni pa jasno, ali se bo morda ulilo, tako kot včeraj. Najbolje bo, da greva nazaj s taksijem. Obrnem se na prvega, na katerega naletiva v bližini. Ponudiva mu 7 larijev, a tudi ta jih hoče 10. Z Adriano spregovoriva nekaj besed po slovensko in mu po kratkem premoru ponudiva 8 larijev. To se mu zdi sprejemljivo in se odpeljemo. V avtu opazim, da nima taksimetra. Zdaj se ne spomnim, ali je na strehi sploh imel napis Taxi … ampak na videz mi je deloval kot pravi taksist. Zanimivo: ko rabiš voznika, si ga naslikaš v mislih – in se pojavi pred tabo …

Naslednji dan obiščeva delovne prostore prevajalcev. Tja naju pripelje ena od zaposlenih. Kot mnogi drugi avtomobili v Tbilisiju ima tudi ta volan na desni. Njen mož pojasni zadevo: avto je bil rabljen uvožen iz Singapurja (veliko rabljenih avtomobilov je menda tudi iz Japonske) in če ga človek uvozi sam, je kljub dolgemu transportu končna cena samo tretjina cene avtomobila, ki ga uvozi podjetje, registrirano za uvoz. Z volanom na desni je sicer pregled nad dogajanjem na cesti precej slabši kot sicer, a kot kaže, to ni ovira (ali pa prometni kaos nastaja prav zato, ker je veliko avtomobilov z volanom na desni?). Kakorkoli že, država spreminja predpise in v prihodnosti ne bo več tako velike razlike v ceni (zdaj se ne spomnim, ali se bo podražil uvoz, če avto uvozi posameznik ali se bo pocenil uvoz avtomobilov, ki jih uvozijo uradni avtomobilski uvozniki).

Za vožnjo nazaj do hotela prosim prevajalce, naj se oni pogodijo s taksistom za normalno ceno – a mi pokažejo še boljšo (in kot je v današnjih časih moderno reči: trajnostno) rešitev. Rusko podjetje Yandex je naredilo podobno rešitev kot Uber. Deluje v večjih ruskih mestih in v nekaterih mestih nekdanje Sovjetske zveze. Program dobite na Googlovi tržnici; če bo preveč zadetkov, iščite Yandex taxi Tbilisi. Program je brezplačen, postopek naročila prevoza je preprost: poveste, kje ste in kam želite priti ter velikost avtomobila. Nato se izpiše približna cena vožnje in čas čakanja. Zadeva deluje odlično: ker je cena znana vnaprej, pogajanja odpadejo, taksist pa bo gotovo peljal po najkrajši poti. V najinem primeru je bila končna cena celo samo 2,2 larija namesto prvotno ocenjenih treh larijev – ampak je Adriana taksistu ob plačilu normalne cene dala bogato napitnino (glede na strošek vožnje). Taksi je bil sicer samo Toyota Yaris – ampak za najine potrebe je bilo to povsem dovolj.

V hotelu sem preveril, koliko bi po tej metodi stal prevoz do Mačakhele in program je naračunal 3,6 larija … ni čudno, da naju je taksist kljub stalnemu jamranju vseeno peljal. Mi je pa manj jasno, zakaj je porabil toliko energije za jamranje.

Popoldne imava še dodaten program: prevajalka Miriam se je ponudila, da nama z možem Zurom razkažeta nekaj mestnih znamenitosti. Pripeljeta se v temnem dvovratnem štirisedežnem Mercedesovem modelu CLK 500 (ali pa je bil SLK 500?). Avto ni najnovejši model, a še vedno deluje impresivno in marsikateri mimoidoči si ga z zanimanjem ogleda (potnike v njem pa tudi). Pričakujem, da bo voznik previdneje vozil nadpovprečno drag avto – a cena avtomobila tu ne igra vloge, na tbilisijskih ulicah moraš biti brezkompromisen. Morda so pa drugi vozniki previdnejši, ko srečajo dražji avto? Na avtu sicer ni nalepke "Insured by Mafia: you hit me, we hit you" – ampak ob pogledu na avto in voznika v njem nikoli ne veš … Zura je po izobrazbi ekonomist, ukvarja se s prodajo avtomobilov, poleg tega ima v najemu še dva hotela. Na oko (in ob pogledu na avto) bi rekel, da mu gre kar dobro. Njegova žena pravi, da se počuti varno, kadar vozi on, ker je bil včasih tudi voznik relija, jaz bi si pa želel voznika z manj dirkaškim načinom vožnje (kaj hočemo, časi, ko sem spremljal dogajanje na relijih, so minili že pred desetletji).

Zvečer imamo skupno večerjo z ljudmi, ki sodelujejo pri tem projektu. Na koncu sploh ni debate: prek Yandexa naročijo taksi, ki lahko sprejme šest ljudi in prevoz je spet neproblematičen. V obeh primerih sta taksija prišla dobesedno v par minutah – torej je čisto v redu, če taksi naročite, ko ste res pripravljeni na odhod.

Naslednje jutro odideva. Pred hotelom naju pričaka gospod petdesetih let s sivim mercedesom (brez oznake "Taxi"), starejšim od deset, morda tudi 15 let. Tokrat je vse drugače: nobene panike, nobenega naglega pospeševanja in še hitrejšega zaviranja, nič divjanja in izsiljevanja – vožnja je skoraj taka kot v Sloveniji. Prevoz spet časti projekt, ampak za tako vožnjo si je pa možakar zaslužil dobro napitnino. "Ko sem že mislil, da so tukaj samo nori vozniki, sem končno srečal enega normalnega. Bravo!" Voznik se nasmehne in ne komentira dosti – gotovo pogosto sliši take pripombe.