Miranove zgodbe


Black Tusk

Za hribolazce je ob jasnem vremenu pogled iz kanadskega Vancouvra proti severu podoben pogledu iz Ljubljane.
Gore severno od Vancouvra (foto: Brian Chase)


Razlika je v tem, da so hribi nad severnim Vancouvrom precej nižji od Kamniških Alp, so pa dostopni z mestnim prometom. Za okus pravih hribov, z višino nad 2000 m, pa je treba iti malo dlje iz mesta.

Znano zimsko smučarsko središče Whistler je okoli 120 km severno od Vancouvra. Poleti je v središču kraja več turistov kot v središču Vancouvra (kaj je šele pozimi!?), a čim greste v naravo, se silna množica turistov hitro izgubi. Za prvi vtis je najudobneje obiskati Whistler Mountain in okoliške vrhove, saj vas žičnica dvigne skoraj za 1200 m. Različni vodniki priporočajo pot imenovano Musical Bumps – ki pa, razen tega da obiščemo tri vrhove z zanimivimi imeni (Pikolo, Oboa in Flavta – vsi okoli 2000 m), ki le rahlo valovijo nad grebenom, ni nič posebnega; pot navzdol s Singing Pass je pa še posebej dolgočasna in proti koncu že prav duhamorna. Razgled z vrha je precej obširen in potencialnih gorskih ciljev je preveč za celo sezono, kaj šele za kratek dopust. Zanimivo je, da je sredi avgusta na severni strani sneg pod 2000 m. Vrhovi pod 3000 m so nekakšne zaobljene izbokline – podobne našim Karavankam, šele nad 3000 m se pojavijo bolj špičasti in ponekod prav žagasti vrhovi.

Med umirjeno valovito belo harmonijo pa nekje proti jugozahodu, v oddaljenosti malo več kot 10 km ugledamo črno gmoto, ki je videti, kot da bi sem priletela z drugega sveta (kdaj ste nazadnje gledali film 2001 – vesoljska odiseja?).
Black Tusk z jugovzhoda (vir: Wikipedia)


Vodnik razkrije ozadje: gora z imenom Black Tusk (Črni zob ali bolje (glede na videz in izmere) Črni čekan) je ostanek nekdanjega ognjenika, starega 26 milijonov let in je najstarejša gora tu okoli (ste kdaj razmišljali o tem, kaj bo ostalo od vas čez 26 milijonov let?). Bazaltne kamnine mu dajejo črno barvo, tekom let pa je erozija naredila svoje in od nekdaj gotovo impresivnega vulkana je ostal le ogromen kup črnega kamenja, kot po čudežu pa se je ohranila koničasto-trapezna skulptura (odvisno s katere strani jo gledamo). Že po tem kratkem uvodu je jasno, zakaj je gora med najbolj obiskanimi v Britanski Kolumbiji – in zakaj sem se množici naskakovalcev pridružil tudi sam.

Višina gore je 2315 m (v različnih virih tudi malenkost več ali manj – to velja tudi za druge tu navedene podatke), kar ni pretirano, je pa izhodišče zelo nizko: le 609 m, torej je treba premagati višinsko razliko 1700 m. Predvidena poraba časa je 10 ur. Na poti ni planinskih koč, lahko pa na označenih mestih prespite v šotoru, če ga vzamete s sabo. Na poti ni vode (Kanadčani odsvetujejo pitje vode kar iz potokov), zato jo je treba vzeti s sabo skladno s svojimi potrebami. Zdi se kar zahtevno, še posebej v kombinaciji z razdaljo, ki jo je treba prehoditi (podobno kot Američani so tudi Kanadčani precej motoriziran narod in vse izmerijo v kilometrih): s parkirišča do vrha in nazaj je kar 28 km!

Podatek se sliši strašljivo, sploh glede na to, da me je že prvi izlet, posebej še enajstkilometrski povratek s Singing Pass močno zdelal. Obstaja pa še rezervna varianta: po gorskih cestah naj bi bilo možno z avtom priti do Microwave Towerja, od koder je (vsaj na zemljevidu) sprehod do Black Tuska videti mala šala. Zapodim se torej v tisto smer, avto in šofer dasta vse od sebe, a pot postaja vse bolj razrita (celo veliko bolj zoprna od tiste na planino Zaprikraj) in odločim se, da bo bolje, če se obrnem, dokler se še lahko (kaj hočemo, Pontiac Sunfire ima športen videz, a videz ni vse). Bližnjice torej ne bo, Black Tuska se bo treba lotiti po običajni poti, med hojo pa čim manj razmišljati o 28 kilometrih.

Izhodišče: iz Whistlerja se zapeljemo proti jugu kakih 20 km, nato pa zavijemo levo (vzhodno) na prvem odcepu za jezom, ki zapira jezero Daisy (če prihajate iz Vancouvra, greste po cesti 99 in je odcep 37 km iz Squamisha, kmalu za mostom čez Rubble Creek). Po 2,5 km dosežemo parkirišče ob potoku Rubble Creek in tu je vožnje konec. Parkirnih mest je precej, a ker je to izhodišče tudi za druge cilje (večina ljudi gre do jezera Garibaldi v istoimenskem parku), je celo sredi tedna veliko parkirnih mest zasedenih, ob koncu tedna pa utegne tu nastati kar prometna gneča.

Zemljevid na tabli ob poti; izhodišče je na levi, pri črki "P" (vir: realaworld)


Steza v začetku premaguje hudo strmino, a je v vseh pogledih lepo speljana in vzorno vzdrževana: podobna je našim mulatjeram, le da je še bolj gladka, široka pa je toliko, da vedno lahko hodita dva vštric. Pot je označena z enakostraničnimi rombi velikosti približno 5 x 5 cm (včasih je označena vodoravna, drugič pa navpična diagonala, a pomena teh oznak nisem uspel razvozlati), ki visijo z dreves ali so zapičeni v debla – a so oznake nepotrebne, saj je pobočje prečno na pot silno strmo in zaraščeno, zato niti ponoči ni možno zaiti s poti.

Nad 1000 m se strmina nekoliko unese. Na desni si lahko ogledamo pregrado (The Barrier). Zadeva je podobna npr. zatrepu v Lepeni, razlika je le ta, da je razlaga nastanka precej bolj slikovita: lava z bližnjega vulkana naj bi se v stiku z ledenikom strdila in zaprla dolino, za njo pa je nastalo jezero. Na višini okoli 1400 m se pojavi prvo križišče: na desno gredo tisti, ki jih vleče k jezeru Garibaldi (jezero je vredno ogleda in če se na pot odpravite dovolj zgodaj, je ta ovinek bolje napraviti ob povratku), na levo pa vsi drugi. Na vseh križiščih stez so leseni stebri z oznakami smeri in razdaljami v kilometrih, žal pa ni podatkov o porabi časa. Teren se kmalu precej zravna in ko prečkamo potok Taylor, gremo mimo edinega šotorišča na poti. Tu nekje prvič ugledamo vrh Black Tuska, v začetku le kot nenavaden črn stvor na obzorju – a kljub temu, da smo prehodili skoraj polovico poti, je vrh videti še silno daleč.
Pogled na Black Tusk s poti (foto: Ryan Gutenkunst)


Pot se kmalu skoraj povsem zravna – smo na Black Tusk meadows. V prvi polovici 20. stoletja so sem tovorili opremo s konji in ti so na mehki podlagi povzročili precej škode. Konjev ni več, ljudi pa občasni napisi opozarjajo, naj se držijo utrjene poti in ne vandrajo križem-kražem naokoli – pa je prav zanimivo včasih narediti korak vstran, saj je na travnikih vse polno raznobarvnega rastlinja. Nekje na sredi travnikov se nam pri manjši (neplaninski) koči priključi pot z jezera Garibaldi. Na naslednjem križišču je treba zaviti levo – tudi desna pot nas pripelje do izredno lepih predelov, zato morda ni tako slaba ideja, da prinesemo s sabo šotor in tu preživimo več dni. Pot se spet začne vzpenjati, sprva blago, malo kasneje pa že bolj zares. Drevesa so postopno vse nižja, pogled pa se odpira vedno bolj na široko: za nami je modrozeleno jezero Garibaldi, na desni ob poti proti jezeru Cheakamus pa uzremo nekaj manjših jezerc.
Jezero Garibaldi (foto: Ryan Gutenkunst)


Žal mi ni dano, da bi dolgo užival v razkošnih razgledih – ko človek misli, da je v hribih doživel že vse, kar je možno, ga doleti presenečenje tam, kjer najmanj pričakuje ... nekje okoli višine 1800 m me napadejo komarji. Tu ne gre za kak manjši roj, pri katerem narediš 10 korakov in nevarnost mine – ne, to je neka posebna vrsta, ki me vztrajno nadleguje še naslednjih 200 višinskih metrov! Namesto da bi se mirno vzpenjal, moram mlatiti z rokami okoli sebe, če le malo odneham, se celoten oblak komarjev usede name. Seveda vas o tej nadlogi opozorijo vnaprej in jasno, da sem imel s sabo ustrezne pripravke, ampak iz lastnih izkušenj vam lahko zatrdim, da Autan ne deluje. Morda bi bilo treba kupiti kak lokalni zvarek. Ali pa je bila napaka v tem, da sem izbral bližnjico, čeprav me je tabla opozorila, naj tega ne delam?

Končno dosežem tako višino, ki komarjem več ne ustreza in me pustijo pri miru. Razgledi so vedno lepši, Blask Tusk, ki se je prej najavljal kot postopno rastoči rog, je vedno bližji in vedno bolj strašljiv v svoji strmi črnini.
Black Tusk od blizu – žleb za pristop na vrh je na levi (foto: Ryan Gutenkunst)


Zdaj je počasi že možno oceniti nekdanjo velikost vulkana: krater je imel premer blizu enega kilometra. Dosegel sem ožje področje ognjenika – postopno izginja tudi manjše rastlinje, prej beli kamni postajajo vedno bolj temni in kmalu imam občutek, da hodim po velikanskem kupu premoga. Vse skupaj ni posebno zabavno, ker je treba premagati vsaj 100 višinskih metrov melišča. V daljavi opazim, da se še dva človeka ubadata s podobnimi težavami, kaže pa, da hoja po meliščih ni njuna specialnost, saj ju kljub vedno večji utrujenosti postopno dohitevam. Na vrhu grebena je treba obhoditi južni del gore, da pridemo do vstopa v steno na jugozahodnem vogalu na približno 2100 m.

Manjša skupina se je pravkar vrnila z vrha. "Greste gor?" me vpraša ena izmed njih. "Seveda!" odgovorim, a že po prvih preplezanih metrih ugotovim, nisem izbral najboljšega odgovora. Navzgor pelje skoraj navpičen žleb.
Žleb – najzahtevnejši del poti (foto: Ryan Gutenkunst)


Lahko bi vprašal, če je še kakšna druga pot (a vem, da boljše ni, saj sem zadnjih par sto metrov hodil ob steni in je bilo jasno, da so drugi deli še bolj divji, na zemljevidu in v vodniku pa je omenjena le ena pot). Lahko bi rekel, da ne grem naprej, ker sem dosegel cilj (a kaj bi rekel doma? da sem prišel do grebena, 200 m pod vrhom gore?). Lahko bi rekel, da se sam ne lotevam takih zadev, ampak počakam, da tako turo organizira planinsko društvo Ljubljana Matica. Če bi normalno razmišljal, bi verjetno ostal ob vstopu v steno in tam odpiskal konec tekme. V kombinaciji z vedno večjo utrujenostjo pa mi presoja ne dela več čisto dobro in si mislim, da bo najbolje, če sledim onima dvema pred mano, dokler še vidim, kje plezata (prvi je gotovo plezalec, drugi pa mi daje vtis začetnika), potem bomo pa že nekako ...

In je šlo. "The climb is fairly easy," piše Anita Cancian v opisu poti. Kakor za koga. Na oko bi rekel, da je težavnost bliže II. kot I. stopnji in v naših gorah se brez varovanja ne bi lotil takega vzpona. Na srečo je skala trdna (čeprav različni viri omenjajo krušljivost) in najhujši začetni del je visok le 10 do 15 metrov, potem postane teren do vrha laže prehoden – ta del steze je viden že z Black Tusk meadows. Vrh ni čisto pravi vrh – nekaj metrov višja sosednja glava zakriva pogled proti severu; vmes je zoprna škrbina, a bi bil prehod tam prenevaren. Tudi brez tega je z vrha razgled res obširen: na jugu je Mount Price, pod njim se v vsej veličini kaže jezero Garibaldi, ob njem je razgledišče Panorama Ridge, severno od njega pa Helm Peak in pod njim ledenik. V daljavi se vidi fjord Howe Sound, ob res čistem ozračju se menda vidi celo do Vancouvra. Modra je bila odločitev tistih ljudi, ki so to področje proglasili za park.
Razgled z vrha (foto: Ryan Gutenkunst)


"Kaj delaš, ko si na vrhu?" me včasih sprašujejo neplaninci. "Nič," jim odgovorim, "tam sem in uživam." Tokrat to ne bo možno. Druga dva se odločita, da se bosta že po četrt ure vrnila in najbolje bo, da se jima pridružim. V silni vnemi, da bi čim prej prišla dol, se v nekem trenutku usmerita v napačno razpoko ("A crack of death," zadevo kasneje zamišljeno komentira eden od njuju), a na koncu ju le prepričam, da sestopimo v smeri vzpona. Po pričakovanju je zadnjih 15 metrov nekoliko bolj napetih, a je teren toliko razčlenjen, da vsi srečno pridemo do vznožja stene. Moja soplaninca imata avto pri bližnjem Microwave Towerju, sam pa bom moral opraviti še 14 km do izhodišča. Ura je okoli pol petih. Do sončnega zahoda so ostale še štiri ure.

V začetku se pokaže prednost melišča pri hoji navzdol, potem pa postane očitno, da sem pokuril skoraj vso energijo, saj zadnjih nekaj ur nimam apetita za sendviče, kmalu po sestopu z vrha pa me mine tudi veselje do čokolade. V ustih nimam sline, če dam karkoli v usta, mi gre na bruhanje. Česa takega še nisem doživel. Dol grem po običajni poti in me pri tem spremlja bistveno manj komarjev kot prej in v dveh urah se privlečem do koče. Med razmišljanjem, kam bi se dal čez noč in kako bi se pokril, da bi me čim manj zeblo, se uležem. Po kake pol ure zaslišim nekaj, kar zveni podobno kot pogovor, a ko se dvignem, ni nikogar v bližini. Polurni počitek mi je dobro del, zdaj mi je tudi čokolada spet bolj všeč. Čez kako uro pridem do klopce pred začetkom mulatjere in ponovim polurni počitek. Pri hoji v dolino se ponovno pokaže, kako dobro je speljana pot in tik pred sončnim zahodom sem pri avtu – zdaj dosti manj utrujen kot na začetku sestopa. Kljub vsem mukam, ki sem jih prestajal na poti, sem porabil le pol ure več, kot je napovedal vodnik (od tega malo več kot 6 ur do vrha).

Vsekakor izredno zanimiva tura – posebej, če še niste hodili po vulkanih. Če ne nameravate iti v Whistler, se lahko na Black Tusk odpravite kar iz Vancouvra: če se držite omejitev hitrosti, pridete do izhodišča v dveh urah, če se prilagodite hitrosti vožnje domorodcev, pridete pol ure prej. Izbira potrebnega gradiva je v Vancouvru boljša kot kasneje, ko ste bliže cilju. Dober naslov v centru mesta je 539 West Pender Street, kjer je trgovina International travel maps & books. (Vodnik založbe Lonely planet priporoča trgovino Western Canada Wilderness Committee, a prodajalki v njej sta delovali precej nebogljeno.) Zemljevidov je več, najbolj uporaben je Whistler and region (merilo 1:50.000, cena okoli 7 CAD) iz zbirke International travel maps. Zemljevid z imenom Whistler trail map je podrobnejši (1:30.000) – a so ga žal na spodnji strani prehitro odrezali. Tudi planinskih vodnikov je več; izbral sem Classic Hikes of the lower left-hand corner of British Columbia (avtorica Anita Cancian, cena okoli 30 CAD), ker je imel za moje potrebe najbolj smiselno urejene podatke.
(Vsi podatki so iz leta 2002.)


Drugi viri:
Wikipedia
video posnetek vzpona skozi žleb
Trip Advisor – ocene vzpona
opis vzponov na Black Tusk z različnih izhodišč
opis poti – Outdoor Vancouver