Mljet

Veliki Gradac

ali Veliki Skladin

ali Veliki Sladin Gradac?

To je zdaj vprašanje!

Zakaj je to vprašanje? Lahko se zgodi, da na zemljevidu ne najdete tistega, kar je na terenu (in obratno):

1. Na tabli ob cesti Pristanište – Soline piše Veliki Gradac
2. Na zemljevidu Otok Mljet – turističko-planinarski zemljovid, 1:20.000, piše Veliki Skladin.
3. na zemljevidu Mljet – izletnička karta, 1:15.000, je vrh označen kot Veliki Sladin Gradac, enako tudi na velikih zemljevidih, ki so na informacijskih točkah v parku (npr. v Pristaništu).
4. Na vrhu hriba piše Veliki Gradac, zato bom od tu dalje uporabljal ta izraz. Tudi domačini imenujejo hrib s tem imenom.

Kot zanimivost: najvišji hrib na Mljetu je Veliki grad (nekaj čez 500 m), blizu njega je Mali Grad (malenkost nižji) – oba nad naseljem Babino polje približno na sredini otoka (pod Babinim poljem je Odisejeva špilja). Glede na te višine bi bilo pravilno ime kvečjemu Mali Gradac (157 m) … ;-)

Velik Gradac najenostavneje opišemo kot nekakšen pomanjšan Montokuc.


Levo Veliki gradac, desno Montokuc, v sredini najverjetneje Mikina glavica

Dostop: takoj za glavno vstopno točko v park (tam je parkirišče in tam kupite karto za vstop v park) nadaljujete hojo (ali vožnjo s kolesom) v isti smeri, kot ste šli prej z avtom, pa vas smerokaz dobesedno po nekaj metrih usmeri v levo, na ožjo asfaltno cesto. Po kratkem vzponu pridemo do odcepa za pokopališče na desni (veliko ljudi si je naredilo spomenik zase in za svoje potomce še za časa življenja!), nadaljujemo v isti smeri in po nekaj 10 metrih zavijemo desno na markirano stezo.
Na tem mestu sicer obstaja smerokaz za Veliki Gradac – vendar ga vidimo le, če pridemo iz nasprotne smeri (iz Polač). Kakorkoli: z zemljevidom v roki ali brez njega orientacija ni težavna. Če smo s kolesom, je najbolje, da ga tu nekje priklenemo na eno od dreves.

Če gremo iz Solin, nas prvi smerokaz usmeri na nemarkirano pot, ki se občasno precej zoži zaradi grmovja (dolge hlače obvezne!).
Alternativni začetek iz Solin je še 100 do 200 metrov naprej, na tistem "vogalu" Velikega jezera, kjer je sicer tabla proti Polačam in Vrbovici (ob jezeru pa je peščena plaža). Po kratki hoji po markirani poti pridemo do prej omenjene ozke asfaltne ceste. Pokopališče je pri tem dostopu na levi, mi pa nadaljujemo desno po asfaltu in po nekaj 10 metrih zavijemo v gozd (oznaka) in tam pustimo kolo.

Markirana pot se vije rahlo navzgor (strmina je manjša kot pri vzponu na Montokuc). Približno na tistem mestu, kjer prvič zagledamo jezero, se na levi pojavi protipožarna poseka (ta poseka je imela protipožarni značaj pred 20 leti, avgusta 2017 pa je bil to samo njen ostanek). Tam je najkrajša pot do vrha, saj gre naravnost navzgor. Prehodi so lahki, pot je dobro shojena, strmina ni huda (povprečni naklon je okoli 20 stopinj). Pot sicer ni markirana, a je vse skupaj tako trivialno, da ne bi smelo biti težav (če poskusite zaviti levo ali desno s protipožarne poseke, boste takoj v neprehodni goščavi). Od tam, kjer smo zapustili asfaltno cesto, je do vrha 10 minut hoje (z Njivic do začetka steze je 13 minut kolesarjenja – podatek je uporaben, če želite posneti dober sončni zahod … ;-) ).

S te poti vidimo bolj malo jezer – boljši je pogled z vrha, še lepši pa z alternativne poti po južnem pobočju: na tistem mestu, kjer smo zavili na protipožarno poseko, nadaljujemo po markirani poti. Čez čas vidimo, zakaj si je tisti, ki je delal pot, izbral prav to varianto: pot se vije prečno po strmem skalnatem pobočju in imamo ves čas razgled na jezero in prek njega, zato je treba ves čas imeti v roki fotoaparat. V nekem trenutku se nam morda zazdi, da že dolgo hodimo praktično naravnost (sploh če veliko časa porabimo za fotografiranje). Pogled na višinomer pokaže, da smo kakih 15 m pod vrhom, breg pa je tako strm, da bližnjica navzgor ni možna. Nadaljujemo torej po isti poti – ta kmalu zavije levo, navzgor in nas na vrh pripelje z druge, manj strme strani. Malo pod vrhom je ime vrha, oznaka na transverzali in žig, vzidan v skalo.

Če gremo po strmi poti gor in si manj strmo (pa bolj razgledno) pot prihranimo za sestop, se je z vrha treba najprej usmeriti proti Pelješcu (jezero imamo torej za hrbtom). Pri prvem večjem drevesu zavijemo desno in od tam naprej nas vodijo markacije. Pod vrhom je nekaj serpentin, ker drugače pač ni možno premagati strmine, potem se pot drži stalne smeri. Skale pod vrhom vidimo z različnih mest na jugozahodni strani Velikega jezera in tako prepoznamo vrh.

Razgled je izjemen – sploh če niste bili na Montokucu. Vrh je precej poraščen z nizkimi borovci in grmovjem, tako da ni možno narediti 360-stopinjskega posnetka kot na Montokucu, temveč je treba skakati levo-desno, naprej-nazaj in gor-dol, da poslikamo okolico z vseh zanimivih kotov.

Vrh je bistveno manj obljuden kot Montokuc – na celi poti sem pri treh obiskih srečal le enega človeka. Čeprav je vrh 100 metrov nižji kot Montokuc, je vse skupaj še vedno lažja hribovska tura (kar pomeni, da rabimo vsaj lahke planinske čevlje). Skale na poti navzgor so mestoma zelo ostre (spominjale so me na kaninske pode). Seveda je možno priti tudi v natikačih – a kaj boste naredili, če se bo strgal ali odlomil pas na natikaču? Če imate s sabo robec, si natikač lahko za silo popravite, ampak na tistih ostrih skalah robec ne bo zdržal dolgo … in če nimate utrjenih podplatov, se boste v dolino privlekli z velikimi mukami.

Primerjava Montokuc – Veliki Gradac:

Montokuc:
obširnejši razgled z vrha

Veliki Gradac:
krajša, manj naporna pot
lepši razgledi že na poti