Mljet

Montokuc

razglednik nad Velikim jezerom na otoku Mljet

Na spletni strani narodnega parka Mljet in Wikipedije je med drugim tudi fotografija Velikega jezera ob sončnem zahodu (avtor: Jaganjac):



Fotografija daje vtis, kot da je bila posneta s helikopterja ali drona, ampak ker so vrhovi dreves na spodnji strani slike videti precej blizu, je možno, da je bil posnetek narejen z dovolj visokega in ne preveč oddaljenega hriba. Pogled na zemljevid Mljeta pokaže, da bi ta vrh lahko bil Montokuc.

Montokuc leži severno od naselja Soline. Visok je 253 m (v različnih virih so različni podatki; navajam podatek s samega vrha). Na spodnji sliki je Montokuc prvi vrh z leve proti desni (desno je otok sv. Marije na Velikem jezeru):



Pri vzponu na Montokuc je koristno s sabo imeti zemljevid. Če pridete na vrh z zemljevidom, boste lažje identificirali kraje, hribe in otoke, ki jih vidite z vrha. Na spodnjem mini zemljevidu je Montokuc desno spodaj.



Na Montokuc se lahko vzpnemo s treh izhodišč:

1. Iz Vrbovice – tam je vstopna točka v park in zapornica prek ceste (na zgornjem mini zemljevidu je beseda Vrbovica napisana z modro barvo, ker je tam studenec in več kot 100 let star vodni zbiralnik). Ta pot je manj strma kot naslednji dve in je ob prvem obisku hriba najbolj priporočljiv dostop (razen če ne bivate v naselju Soline). Ko v Vrbovici plačate vstopnico v park, lahko tam tudi parkirate (brez dodatnih stroškov). Nato peš nadaljujete po cesti, po kateri ste se pripeljali z avtom in (dobesedno) po nekaj korakih zavijete levo na ožjo asfaltno cesto ter se začnete vzpenjati. Malo zatem, ko greste mimo pokopališča in cesta zavije levo, vas puščica usmeri desno na Veliki Gradac (na zgornjem zeljevidu je hrib označen kot Veliki Skladin). Ta vrh je sicer skoraj 100 m nižji od Montokuca, je pa tudi z njega lep razgled. Lahko greste po tej poti, se z vrha Velikega Gradca spustite proti severovzhodu in se priključite direktni poti na Montokuc. Druga možnost je, da od pokopališča nadaljujete hojo po asfaltirani cesti še nadaljnjih 100 do 200 m, nakar vas puščica usmeri desno proti Montokucu. Ta pot vodi mimo Velikega Gradca po severni strani. Ob povratku se lahko mimogrede vzpnete še na Veliki Gradac in tako opravite dva vzpona v istem dnevu. ;-)
   
   
2. Če gremo od vstopa v park proti Solinam po glavni cesti ob jezeru, se kak kilometer pred Solinami levo navzgor odcepi razmeroma široka makadamska cesta. Po njej se vzpnemo približno 150 m, nato nas smerokaz usmeri rahlo levo navzgor na markirano stezo. Tu se priključimo tretji poti (njen opis je v nadaljevanju). Do tega mesta je to prepričljivo najbolj dolgočasna pot, zato jo odsvetujem – razen če ste se na Montokuc že vzpeli iz prvega in tretjega izhodišča in vas zelo hudo močno strašno matra firbec, kakšna je še ta varianta. (Če firbec ni tako strašansko močan, predlagam, da se raje vzpenete na kak drug hrib.) Ta pot je smiselna kot sestop, če greste fotografirat sončni zahod in se zadržite tako dolgo, da se vmes že znoči. Ponoči je hoja po razmeroma široki makadamski cesti (in v nadaljevanju po asfaltu) seveda bistveno lažja kot sestop po hribovskih stezicah. (Razgledi so pa ponoči pri vseh variantah podobni.)
   
   
3. Iz Solin. To izhodišče je najbolj oddaljeno (razen če ne bivate v Solinah – potem je to izhodišče idealno). Ta pot je najbolj slikovita, večino časa vidimo Solinski kanal, ali pa imamo vsaj razgled na morje – zato je v nadaljevanju opisana ta pot.

Med prvim in tretjim izhodiščem je precejšnja razdalja. Peš hoja po asfaltu je dolgočasna, zato krožna pot ni najboljša varianta. Lahko si pa stvari časovno tempirate tako, da greste v Vrbovici na vlakec proti Solinam (vožnja traja 18 minut), nato se vzpnete na vrh po tretji poti, z vrha se pa spustite po prvi poti in ste na koncu spet v Vrbovici. Zaradi redkih vlakcev je v obratni smeri nekoliko težje načrtovati pot, poleg tega je tretja pot bolj strma od prve, zato je bolj primerna za vzpon.

Ob vsem tem pametovanju o strminah, naporih in urah hoje se je seveda treba spomniti, da se ne vzpenjamo na dvatisočak v Alpah, temveč na hrib ob morju, ki je pravzaprav mala šala ... ;-)

Za tretjo zgoraj navedeno varianto poti je izhodišče pri prvi naseljeni hiši v Solinah; na zahodni steni te hiše (to steno vidimo ob vstopu v naselje) je z debelo vrvjo napisano SO. Začetek poti je po stopnicah, ki se na spodnji sliki dvigajo proti levi.



Smerokaz je precej visoko, na škarpi na vrhu betonskih stopnic (če ne gledate v pravo smer, ga torej sploh ne vidite (foto: Janez T.)):



Smerokaz od blizu (foto: Janez T.):



Steza se enakomerno dviguje proti severovzhodu do makadamske ceste.



(Kolesarji z zelo dobro kondicijo se lahko pripeljejo po tej dokaj strmi cesti; izhodišče (in smerokaz) je kak kilometer pred Solinami. Ta cesta je bila včasih zelo razgledna, zdaj pa so na jezerski strani visoki borovci, zato je za planince hoja po cesti precej dolgočasna. V zgornjem povzetku je to druga varianta poti.)

Smerokazi ob stiku planinske poti z makadamsko cesto:



("Put po vrsima", ki je na zgornji sliki na prvem smerokazu, vas pripelje na Mljetsko planinsko transverzalo.)

Po tej cesti greste proti zahodu (v nasprotni smeri od dosedanje smeri), delno celo rahlo navzdol.



Po kakih 300 do 400 m vas smerokaz usmeri desno navzgor, v gozd.



Vsa križišča so dobro označena z imeni ciljev ali poti, pot do cilja pa je v kilometrih, ne v urah ali minutah. Pot je lepo speljana in dobro označena z markacijami.



Občasno se z nogami podrsamo ob kak plevel ali vejo, zato je koristno obleči dolge hlače (kljub siceršnjim visokim temperaturam!)
Drevje je praktično do vrha – praktično zato, ker je del poti speljan po protipožarni poseki (tisti, ki se jim zelo mudi, lahko uberejo direktno pot – sam je nisem preizkusil).



Malo pod vrhom je žig, vzidan v steno (če zbirate žige na papirju, morate imeti blazinico s sabo – ampak to najbrž itak že veste). Na vrhu je oznaka višine 253 m. Razgled je skoraj 360 stopinj (proti vzhodu je malo višja vzpetina, ki zapira pogled v to smer).

Kaj je na vrhu? Planinska koča? Razgledni stolp? Križ? Kovinska plošča z vrisanimi smermi pomembnih krajev in vrhov? Nič od tega. Na vrhu je opazovalnica (lesena hišica, tlorisa malo manj kot 3 x 3 metre, ki ima v zgornji polovici vseh štirih sten vgrajeno steklo).



Z dobrimi očmi (ali z daljnogledom ali z zmogljivim fotoaparatom) to hišico vidimo od spodaj (s poti, ki pelje okoli Velikega jezera po južni strani) – in ker je to edini vrh s tovrstno arhitekturo v bližnji okolici, zelo preprosto določimo, kateri vrh je Montokuc.
V opazovalnici je človek, ki preverja, ali se je slučajno kje pojavil požar. S te točke vidi zahodni del narodnega parka in več kot polovico celotnega parka. Kolikor sem imel doslej možnost videti različnih delovnih mest, je to vsekakor delovno mesto z najlepšim razgledom. Res je, da imajo tudi zaposleni na Kredarici lep razgled, vendar se pretežno ukvarjajo z drugimi stvarmi in je opazovanje narave postranska, oziroma prostočasna zadeva.

360-stopinjski razgled sem seveda temeljito izkoristil za fotografiranje tako ali drugače – vprašanje je, kdaj bom spet na takem vrhu.

Tole je fotka, zaradi katere sem prišel sem gor (na spletišču narodnega parka je bila posneta zvečer, zato je še lepša). Stavba na desni strani ob obali jezera ima naslov Njivice 2. Kup skalovja ob desnem robu slike je hrib Veliki Gradac. V daljavi je na sredini otok Lastovo, desno pa Korčula:


Seveda nobena fotografija ne more prikazati bogastva barv, ki ga človek vidi s svojimi očmi: običajno je v obmorskih krajih na fotografijah spodaj morje, nad njim kopno (kar v Dalmaciji dostikrat pomeni pretežno sivo skalovje) in zgoraj bolj ali manj modro nebo. S tega mesta je razpored barv povsem drugačen, zato vse skupaj deluje kar nekoliko neresnično, skoraj kot umetniška slika izmišljene pokrajine. Če bi človek to videl v kakem ameriškem filmu, bi rekel, da so imeli scenografi preveč bujno domišljijo in bi lahko vse skupaj naredili manj kičasto in bolj realistično.

Panoramski posnetek: levo je vhod v solinski kanal, desno je Veliko jezero, most med njima s tega mesta ni viden (če na računalniku kliknete fotko z desnim mišjim gumbom in potem v meniju izberete "View image", boste videli sliko prek celotne širine ekrana):



Zalivček Male Blace južno od vhoda v Solinski kanal je na spodnji sliki majhen flekec zelene barve.



Otoček v Velikem jezeru:



Pogled proti severozahodu: naselje Goveđari:



Pogled proti severu: jadrnice so v zalivu pred Polačami, zadaj je Pelješac:



Pelješac in vrhovi na celini malo bolj od blizu:



Panoramski 360-stopinjski posnetek z vrha

Naselje Soline s tega mesta ni vidno – je pa viden travnat del na koncu naselja.

Vrh je kar obljuden; med mojim prvim obiskom (23. avgusta 2016) je bilo na njem 9 ljudi (poklicnega opazovalca ne štejem zraven). Od teh sta bili dve ženski v natikačih in dva moška v lahkih supergah – torej je možno prilesti gor tudi na tak način – večje težave so verjetno pri sestopu. Ali pa če se na natikačih strga pas, ki povezuje podplat z nogo (če se že odločite za natikače, vzemite s sabo še rezervne). Ampak če nekateri "planinci" prilezejo v natikačih na Kredarico, je Montokuc zanje gotovo mala malica (mogoče je stvar v posebni tehniki, ki je jaz ne obvladam). Samo en par planincev je bil tedaj v pravih hribovskih čevljih – vsi pa so imeli zelo dobre fotoaparate (objektive pa sploh).

Najenostavneje je sestopiti po isti poti, razen če vas na cilju čaka drugo prevozno sredstvo (avto na cilju, kolesi na izhodišču ali obratno; za povratek lahko uporabite (brezplačen) vlakec, če se njegov urnik vsaj približno sklada z vašimi potrebami). Lahko pokličete tudi taksi.

Kako vidimo Montokuc od spodaj? Treba se je premakniti na južno stran Solinskega kanala. Dobro viden je strm stožčast vrh nad Solinami (Menterez?), medtem ko je levo (zahodno) od njega sleme, ki se ne zdi nič posebnega. Če imamo srečo, zaznamo odboj sonca skoraj na vrhu slemena; pogled skozi daljnogled ali fotoaparat z močnejšim zumom pa pokaže znano opazovalnico.

Precej bolj impresiven je Montokuc z zahoda; posebej impozanten je npr. z otočka sv. Marije: od tam je Montokuc videti kot glavni vrh (tudi opazovalnica na njem je jasno vidna), medtem ko vrh vzhodno od njega ni videti vreden omembe.


Levo Veliki gradac, desno Montokuc, v sredini najverjetneje Mikina glavica

Poraba časa? Pojma nimam – na začetku sem pogledal na uro, na koncu pa ne (pri takih razkošnih razgledih pozabiš še vse kaj drugega kot uro).

Če poznate koga, ki doslej ni hodil v hribe, bo Montokuc idealen začetek. Če pa kljub enostavni poti in razkošnim razgledom v vzponu na Montokuc ne bo užival, je izgubljen primer in ga nima smisla siliti kamorkoli drugam.

Če vas je zamikalo, da bi oblezli celotno transverzalo, obstaja opis nekoga, ki je celo pot obhodil v enem dnevu, čeprav avtorji knjižice z navodili predlagajo, naj si pot razdelimo na štiri dele.

Zahvaljujem se Janezu T. za ažuriranje podatkov leta 2022.




Zadnja sprememba besedila: 20. september 2022