Veliki grad
Najvišja vzpetina na otoku Mljet (514 m)
Izhodišče: naselje Babino Polje (v ožjem smislu je to vas Sršenovići), približno na sredini otoka. Glavna cesta je speljana mimo vasi, zato zavijemo v vas in pustimo avto na (za te razmere) ogromnem parkirišču med cerkvijo in pošto, približno sredi vasi. Cesta skozi vas je zelo ozka, teren pa strm (strmina je tako huda, da ima hiša, ki je na spodnji strani ceste in je od te oddaljena manj kot 10 m, prvo nadstropje pod nivojem ceste), parkirnih mest pa malo, zato nima smisla iskati prostora kjerkoli drugje (če bi bilo to parkirišče zasedeno, so približno tri parkirna mesta ob cesti pod cerkvijo). Nato gremo 100 do 200 m po cesti proti vzhodu, dokler ne pridemo do smerokaza na levi strani in prve markacije.
Babino polje – prvi smerokaz proti Velikemu gradu; vzpnemo se po stopnicah za hišo; na škarpi je markacija, ki kaže navzgor; prometni znak opozarja na prehod za pešce, za znakom sta dve klopi
Ta stavba nima (s ceste vidne) hišne številke, tako da ni možno navesti naslova. Malo naprej je na desni strani pod cesto hišna številka 14 – če smo prišli do tu, smo že predaleč. Izhodišče je približno na višini 160 m, do vrha imamo nekaj več kot 350 m višinske razlike. Do tu je možno priti tudi z obvoznice mimo vasi (dodatnih približno 25 m vzpona).
Celotna pot iz Babinega Polja je na naslovnici "Turističko – planinarskog zemljovida", zato tega med potjo sploh ni treba odpreti (odlična ideja!). Pravzaprav ga niti ne rabimo dosti, ker je pot (vsaj v začetku) dobro vidna, levo in desno od poti je gosto grmovje in strmo skalovje, tako da ni možno zaiti. Borovcev je bistveno manj kot npr. na poti na Montokuc – če so, pa so nižji kot sicer. Če gremo na vrh poleti, je zato ugodno iti dovolj zgodaj. Z zgodnjim odhodom dosežemo tudi to, da nas bo (vsaj na začetku) greben od Velikega grada proti vzhodu varoval pred soncem.
Prva kontrolna točka Mljetske planinske transverzale (na zemljevidu označena kot MPO (Mljetska planinarska obilaznica) je časovno in višinsko nekoliko čez polovico poti; ta točka je na zemljevidu označena kot KT 15. Malo več kot 10 m naprej je preval in pomembno križišče: naša pot gre desno; če gremo levo, se priključimo transverzali (vzpon na Veliki grad je nekakšno slepo črevo, je pa seveda logično, da najvišji vrh otoka vključiš v transverzalo). Po kakih 100 (dolžinskih) metrih se pogled odpre na obe strani in če spodaj ni bilo vetra, ga bo zdaj zelo verjetno vsaj malo.
Greben proti Velikemu gradu
Od tu dalje je treba biti precej bolj pozoren na markacije in potek poti: grmovja je bistveno manj, pot pa je ponekod speljana drugače, kot se obiskovalcu zdi logično na prvi pogled (npr. od razgledišča, kakih 100 dolžinskih m od križišča, pot zavije levo, čeprav se morda zdi, da bo šla naravnost po grebenu navzgor). Ob koncu poletja 2024 je bilo stanje glede markacij od prevala navzgor katastrofalno: obledela je vsaka druga markacija in če zaidemo izven markirane poti, se hitro znajdemo v težko prehodnem terenu. Vse skupaj seveda ni Triglavska severna stena, tako da lahko pridemo na vrh tudi po svoje, vendar povprečen obiskovalec tega hriba gotovo ni alpinist ali prosti plezalec, zato zadeva absolutno ni primerna za začetnike, ki bi sami blodili po gori. Nekaj metrov pod vrhom (morda tudi nekaj 10 metrov) je nekdo stezo zalil z betonom, pa ni čisto jasno, ali je s tem naredil dobro delo ali ne (morda je zabetoniran vodnik, ki pomaga odvajati elektriko s strelovoda (na vrhu je množica anten) in to sploh ni steza).
Leta 2018 sem na vrhu zaključil turo, 6 let pozneje pa me je zamikalo nadaljevanje. Greben se nadaljuje proti vzhodu in skoraj se zdi, da je sosednji vrh višji od našega – a zemljevid pravi, da je to Mali grad, ki je nekaj metrov nižji, naslednji vrhovi so pa še nižji. Vojaki JLA so na Velikem gradu imeli opazovalnico in gotovo so naredili prehod vsaj do Malega grada, saj ta zapira pogled proti vzhodu. Poskusil sem se vzpeti nanj: med hojo se zdi, da obstajajo prehodi in da je bila tu nekoč celo steza, a potem ko se namesto golih ostrih skal pojavi gosta makija (celo sredi tistega, kar naj bi bila nekdanja steza) postane gibanje nemogoče. Na najnižji točki, ko ni šlo naprej po grebenu, me je za nekaj časa zamikalo, da bi šel naravnost navzdol, ker se (vsaj prvih 50 metrov) zdi, da je tukaj pravzaprav steza, a sem se na srečo premislil, kar je v tej smeri nižje doli večja strmina kot takoj pod grebenom, in sem se vrnil na greben.
Po branju članka Stanislava Južniča o bobnenju na Mljetu pred 200 leti (šlo je najbrž za serijo potresov) me je pravzaprav zamikal naslednji vrh za Malim gradom: Zirinje – tu spodaj naj bi bil po mnenju enega od raziskovalcev epicenter potresa. Na zemljevidu je vse skupaj videti preprosto: hodimo ves čas po grebenu, za Malim gradom se postopno spustimo za 100 metrov in se potem nekoliko hitreje dvignemo za nekaj manj kot 100 m. Razdalja je približno 2 km, sam sem odnehal na 10 % te razdalje. Na oko bi rekel, da se tisti človek pred 200 leti na Zirinje ni povzpel prek Velikega in Malega grada. Južno pobočje Zirinja je videti precej strmo, greben in severna stran sta vsaj na zemljevidu manj strma – ampak če je tudi tam goščava makije, bodo težave podobne. Priporočam se za komentar, če si je (ali bo) kdo vzel več časa za raziskovanje tega predela.
Malo sem zašel ... kje sem že ostal – aja, gremo nazaj na Veliki grad. Proti zahodu se vidita Veliki Planjak (392 m) in nekaj metrov nižja Grabova glava – najvišji vzpetini znotraj narodnega parka (najlažji vzpon nanju je z druge 180 stopinjske serpentine (take serpentine so tri, zato je vseeno, v kateri smeri štejemo).
Pogled z Velikega grada proti zahodu: najbolj oddaljena vrhova sta Grabova glava na levi in Veliki Planjak na desni
Z vrha se vidi celotno polje južno od naselja Babino polje – to je največja kolikor-toliko ravna površina na otoku in zato je najbrž nad poljem toliko hiš. Dolžina ceste skozi vas je okoli 3,5 km, dolžina obdelovalne zemlje je še večja, ni pa vsa enako široka. Videti je največ oljk in trte, glede poljščin je s take razdalje težko oceniti, čemu so se vaščani posvetili. Naselje ima izredno dobro lokacijo: Veliki grad jih varuje pred severimi vetrovi – tudi če pihajo pod precejšnjim kotom, morebitni južni veter pa se mora obrniti navzgor še preden lahko v vasi naredi večjo škodo.
Pogled z Velikega grada proti jugozahodu: hiše so naselje Babino polje, najbližje skalovje je greben proti vrhu
Na vrhu se na prvi pogled zdi, da ni žiga – kar je neverjetno za najvišji vrh Mljeta. Na najvišjem mestu je steber višine približno meter in četrt in zraven njega je v tla vzidana kovinska cev, ki le malo štrli iz tal. Ko z nje snamemo pokrov, zagledamo leseno držalo (ki je z zajlo pritrjeno na kovinsko cev). Tam, kjer je bil včasih žig, je skoraj povsem gladka površina. Sicer nisem zbiralec žigov, a se mi je tole zdelo nekoliko čudno, ker so žigi na Mljetski planinski transverzali običajno zabetonirani v skale. Čez čas sem celo 2 žiga odkril pod dnom zahodne strani tiste kovinske hišice, na kateri ni nobene antene. (Ti podatki so iz leta 2018; leta 2024 sem skušal iti čim prej mimo anten, ki so postavljene precej nizko.)
Na Veliki grad vodi samo ena pot, zato sestopimo v smeri vzpona. Ko gremo navzdol, že na vrhu poiščimo markacije in ne skušajmo slediti betonirani "poti", ker ne vodi v pravo smer! (Prava pot gre bolj desno (gledano v smeri hoje navzdol).) Tudi ob hoji navzdol pozorno sledimo markacijam – kar ni vedno enostavno, ker pot včasih zavije nekoliko drugače, kot se zdi optimalno in ker je markacistom očitno začelo zmanjkovati rdeče barve, pa so zato markacije posejane bolj na redko, kot bi si človek želel.
Na poti je ogromno naluknjanih ali navrtanih kamnov – človek bi sklepal, da je bilo tu nekdaj morje, gladina pa je bila 500 višja (ali pa so bile skale nižje in so ob premikanju zemeljskih plošč postopno zlezle više) – in očitno se je to dogajalo brez vpliva človeka.
Pogled z Velikega grada v vzdolžni osi otoka: ker smo na najvišji točki, vidimo na obe strani Mljeta
Leta 2018 sem na poti srečal samo dva Poljaka s psom, ki sta šla z izhodišča okoli 11:15 (kar 9. septembra 2018 ni bila najboljša ura, ker je bila tisti dan najvišja temperatura 30 stopinj). Šest let in teden dni kasneje sem srečal samo dva Hrvata (vreme je bilo bistveno boljše: temperatura 20 stopinj, vidljivost po dežju izredno dobra).
Poraba časa: brez pavz navzgor približno ena ura, navzdol malo manj. Zaradi zanimivih pogledov, ki jih je smiselno zabeležiti s fotoaparatom, se čas lahko precej podaljša – ampak si je vredno vzeti nekaj časa tudi za te opravke, sploh ker je tura zelo kratka, razgled pa edinstven.
Priporočljiva oprema: hribovski čevlji (skale so mestoma zelo ostre), palica, pijača in vsaj malo hrane. Hrano in pijačo lahko kupite v trgovini ob obvoznici pod vasjo. Ob vetrovnem vremenu tudi anorak.
Če že ob morju precej piha (ali pa je taka napoved, a bivamo na zavetrni legi in tega ne čutimo), je priporočljivo vzpon prestaviti na kak (vetrovno) mirnejši dan.
Tura ni primerna za popolne začetnike (če nimajo v ekipi vsaj enega izkušenega člana).
Priporočljivo je izbrati dan, ko je čisto ozračje (torej ko se razjasni po dežju), saj bodo fotografije bistveno boljše (če vas fotografije ne zanimajo, pa bodo razgledi dosti lepši).
Nikar ne hodite na ta hrib v meglenem vremenu ali pri nizki oblačnosti – v takem primeru boste imeli hude težave, če se izgubite. Anka S. pozna več primerov, ko so ljudje šli na Veliki grad in se niso nikoli vrnili. Dokumentiran primer iz junija 2018: Anglež, ki je šel na ta vrh, se je izgubil; povsem izčrpanega so našli gorski reševalci po petih dneh intenzivnega iskanja (vir).
Skozi Babino polje vozite previdno, ker je cesta ozka!
Pod Babinim Poljem je Odisejeva špilja – isti dan lahko obiščete tudi to zanimivost. Če je le možno, vzpon na hrib načrtujte tako, da boste v Odisejevi špilji okoli poldneva (če rabimo približno eno uro za počitek, hrano, razgledovanje in fotografiranje, bi bilo treba vzpon začeti najkasneje ob 8.30).
Zadnji obisk te lokacije: poleti 2024.
Zadnja sprememba tega zapisa: september 2024.