A se lahko slikam z Melanijo?

Vse osebe in vsi dogodki so izmišljeni.

Donald in Melanija obiščeta Slovenijo. Prvi dan preživita z Melanijinimi starši in sorodniki, naslednji dan ju gosti sevniški župan, tretji dan gresta po Sloveniji kot turista (Bled, Postojnska jama, Piran). Potem Donalda zagrabi domotožje in se hoče vrniti domov, a ga izkušeni vodja njegovega spremstva opozori, da je tu še lokalni poglavar Borut, ki ga ponavadi obiščejo predsedniki drugih držav, kadar pridejo v Slovenijo.

»Borat? Je to tisti tip iz onega čudnega filma? Ta mi je bil zoprn že po prvih petih minutah, tako da filma nisem gledal niti pol ure. Jaz raje ne bi ... Ali ne moremo preprosto oditi domov?« skoraj proseče vpraša Donald.
»Ne, ne, to je Borut, ne Borat. Malce narcisoiden tip, sicer pa neškodljiv. Sploh ni podoben filmskemu Boratu!« mu zagotovi vodja njegovega osebja. »V teh krajih ne znajo pisati pravilno ‒ pravzaprav bi morali napisati Bo-root.«
»Bo-root? Ali je Korejec?«
»Korejec?«
»Poznam nekega Korejca, ki se piše Ki-moon ‒ meni se zdi Bo-root zelo podobno. Morda sta si celo kaj v sorodu?«
»Hmmm ...«
»Ali ima poševne oči?«
»Pravzaprav ne vem ... mislim, da ne ...«
»Melanija mi je povedala, da so bili tukaj nekoč na oblasti komunisti ‒ mogoče je pa Bo-root iz Severne Koreje?«
»Zanimiva ideja ‒ o tem še nismo razmišljali, ampak pri bivših komunistih nikoli ne veš. Bom naročil Edu, naj preveri njegovo zgodovino.«
»Kateremu Edu?«
»Hi, hi, hi ...«
»Zakaj se smeješ?«
»He, he, he!«
»Če mi takoj ne pojasniš te zadeve, boš odpuščen!«
Možakar prebledi in se v trenutku zresni. »Oprostite, gospod predsednik, prepričan sem bil, da veste. Edward Snowden.«
»Kaj?! Ali nismo rekli, da bomo tega tipa pospravili?«
»To je verzija za majhne otroke. Če smo pospravili Bin Ladna, ki ga je varovala četa odlično oboroženih vojakov in ki je stalno spreminjal lokacijo bivanja v tistih odročnih hribih, bi Eda lahko pospravili že v prvem mesecu njegovega bivanja v Rusiji ... Eda smo podtaknili Rusom, da nas zalaga s podatki direktno iz vira. Da pa so Rusi ugriznili v vabo, smo si morali izmisliti zgodbico, v kateri Ed daje videz velikega junaka, ki se proti silam teme bori za pravico. Upajmo, da Rusi ne bodo česa posumili ‒ takrat nam ga bodo res vrnili. Ali še huje, Edu bodo začeli podtikati napačne podatke ...«
»Svašta! Bolj ste zviti, kot sem mislil.«
»Občasno moramo zato javno pljuvati po Edu in mu groziti s sodiščem. Brez teh groženj ne bi bilo razloga, da še vztraja v Rusiji. Za Eda je to zelo zahtevno delo ‒ ampak on je bil vedno najboljši, ne glede na to, česa se je lotil.«
»Pa saj to je še bolj pretkano kot v najboljši kriminalki!«
»Ste kaj brali Le Carréja?«
»Misliš Carterja? Ampak on je bil vendar demokrat!«
»John Le Carré je angleški pisa... Ah, pustimo to ... Ravno vam prinašajo kosilo, letalo imamo ob osmih, na poti na letališče pa se bomo ustavili pri Bo-rootu. Dober tek!«

In se odpravijo v središče Slovenije.

Borut jih sprejme nasmejan, zagorel, sveže obrit, počesan (in seveda s pravimi lasmi) ‒ skratka: pravi lepotec in popolno nasprotje Donalda. »Bo-root, ti si lepši kot jaz ‒ ampak moja žena je pa lepša od tvoje!« takoj ugotovi Donald. Borut Donaldu krepko stisne roko, a se nato povsem posveti Melaniji: po dveh ne čisto ceremonialnih poljubih jo kar objame in stisne k sebi. Glede na izraza na obrazih obeh gostov se zdi, da je bil tak sprejem Melaniji zelo všeč, Donaldu pa oči skoraj skočijo iz jamic: »Ti Korejec, kaj se pa greš!? Ali bi rad, da te pošljemo nazaj v Severno Korejo? Na posnetku pred desetimi leti sem sicer razložil, kako je treba ravnati z ženskami, ampak to ne pomeni, da lahko taki manekeni, kot si ti, to počnejo tudi z mojo ženo!«

»Ah, dej nehi no, Donald, sprosti se in ne kompliciraj. Mi smo Primorci, mi smo bolj temperamentni!« Pogleda Melanijo in ji pomežikne: »To mi deli, miška!«

»Ti prasec! Moji ženi lahko samo jaz rečem miška!« Obrne se k varnostnikom in jim zavpije: »Spokajte tega tipa v kombi, kaj čakate!«

Vodja varnostnikov mu nekaj zašepeta v uho in Donald se pomiri.

Medtem se tudi Borut nekoliko unese in vljudno vpraša: »Gospod predsednik, ali se lahko fotografiram z vašo ženo? Tu imamo profesionalnega fotografa, ki bo poskrbel, da bo šlo vse po protokolu.«

Na Melanijinem obrazu se pojavi prijazen nasmešek, na Donaldovem pa, žal, ne. »Kva?!« krikne Donald ves rdeč v obraz. »Ti se fotografiraj s svojo ženo, jaz se bom pa s svojo!«

»Dej, nehi, no, Donald, kaj pa je to takega?«

»Ti pokvarjenec, ti ‒ slikanje bi gotovo izkoristil za to, da jo boš šlatal. Še eno tako, pa te moji fantje pospravijo v avto in boš konec življenja dočakal v Guantanamu! Brezplačen polni penzion ti je zagotovljen!«

»Pa saj ji nič nočem, slikal sem se že z mnogimi ženskami, lahko ti pokažem svoje foto knjige. Imam tudi sliko z Michelle Obama ‒ in Barrack ni imel nič proti temu, da se slikam z njo.«

»Jaz tudi nimam nič proti, če si se slikal z Michelle Obama ‒ pa se še enkrat slikaj z njo! Barracku bo morda celo všeč, če ji rečeš miška! Ali pa se slikaj s Hillary Clinton ‒ slišim da zadnje čase fotografi dosti manj letajo zanjo in gotovo bo vesela, da se sploh še kdo zanima zanjo.«

»Sliko z Billom in Hillary že imam, zato taka fotografija ne bi bila nič novega ‒ jaz bi rad dopolnil svoj album z novimi ženskami!«

»Z novimi ženskami!« ves zaripel zakriči Donald, da vsem (razen Borutu) zaledeni kri v žilah. »Ti prasec!«

»Donald, ne smeš se toliko razburjati,« ga skuša pomiriti Melanija, »saj veš, da imaš visok tlak!«

Donald sunkovito diha, se prime za srce in pogleda Melanijo. »Res je, prehitro nasedem takim provokatorjem. Hvala, da tako skrbiš zame. Kaj bi jaz brez tebe! Življenje si mi rešila!« Donald se umiri in po nekaj sekundah tišine s povsem mirnim glasom reče: »Bo-root, imam novo žensko zate: verjetno še nimaš fotografije z Melanijino mamo ‒ kaj če bi se jutri odpeljal v Sevnico in se slikal z njo? Gotovo te bo zelo vesela!«

»Odlična ideja!« je navdušen Borut. »Jutri se bom slikal z Melanijino mamo, ampak danes bi se pa slikal z Melanijo ... daj, no, Donald, samo ena fotka!«

Donaldu spet pordeči obraz, še preden odpre usta. Tokrat ga Melanija pravočasno prime za roko in ga samo strogo pogleda.
Po kratkem premisleku se Donald obrne k Borutu: »Ti, ki se najraje slikaš z novimi ženskami - zakaj se pa nisi slikal s Putinovo ženo, ko si bil v Rusiji?«

»Saj Putin ni poročen!«

»No, dobro, ne kompliciraj, saj bi se lahko slikal z njegovo žensko, ljubico, partnerko, priležnico, prijateljico, spremljevalko ... kakorkoli jo že imenuješ. To bi bilo res nekaj edinstvenega – dvomim, da ima še kdo tako fotografijo!«

»Ko sem bil tam, nisem videl nobene ženske, ki bi dajala vtis, da ima s Putinom opravka tudi izven delovnega časa. Putin ni pa nič govoril o svojem zasebnem življenju.«

»Hja, treba se je malo bolj potruditi, da najdeš njegovo Alino! Je pa najbrž res varneje, če se ne praskaš tam, kjer te ne srbi. Putin se ne bi pregovarjal s tabo tako kot jaz: ali bi tvoje letalo na povratku usmerili v Sibirijo ali bi ti pa dali kakšno posebno pijačo, da bi bile potem vse ženske za vselej varne pred tabo, ha, ha!« Donald za nekaj trenutkov obmolkne, začuda je tudi Borut tiho in Donald nadaljuje: »Bo-root, kaj boš imel od slike z Melanijo – itak ljudje gledajo samo Melanijo, ne glede na to, s kom je v družbi. Ko sva bila v njenem rojstnem kraju, so vsi kričali samo "Živela Melanija", "Bravo Melanija", "Me-la-ni-ja", "Melanijo za predsednico!" in podobne neumnosti. Nihče ni vpil "Živel Donald!". Pa je Melanija slavna samo zaradi mene – če ne bi bila poročena z mano, danes ne bi nihče vedel zanjo! Mene pa ljudje dostikrat sploh ne opazijo. Kadar sva skupaj, jo moški kar požirajo z očmi. Kadar je Melanija v večerni obleki, je ne gledajo v oči, temveč 30 cm niže. Bo-root, ti ne veš, kako je naporno življenje s tako lepo žensko!«

»Nikoli nisem o vama razmišljal na tak način; ubogi Donald!« je Borut naenkrat ves razumevajoč. »Ker pa si že vsega hudega navajen, ena moja fotka z Melanijo res ne bi smela biti tak velik problem!«

Donald spremeni temo: »Bo-root, štiri dni sem že v Sloveniji in moji čevlji so že čisto prašni. Doma mi jih čisti Melanija, ampak tukaj fotografi stalno prežijo na naju in tega ne more več početi. V mladih letih sem si sam čistil čevlje, zdaj sem pa že malo pozabil, kako se to dela. Poleg tega je tvoja država stokrat manjša od moje in gotovo imaš stokrat več prostega časa kot jaz. Pa še nekaj: slišal sem, da obvladaš veliko različnih poklicev ‒ gotovo si tudi odličen čistilec čevljev ... ali bi mi očistil čevlje?«

»Seveda, Donald, oprosti, da se tega nisem že sam domislil. Ravno sem razmišljal, kakšne fotografije naj dam na svoj koledar za naslednje leto in ker v vlogi čistilca čevljev še nisem bil na koledarju, bi bil tak posnetek res super. 'Borut čisti čevlje ameriškemu predsedniku' ‒ pa to mora biti skrita želja vsakega profesionalnega čistilca čevljev!«

Borut poklekne pred Donalda in si ogleduje njegove čevlje. Res se je na njih že nabralo nekaj prahu. Vzame robec iz žepa in pobriše prah – ampak zdaj se vidi, da bi bilo potrebne še nekaj kreme za čevlje, saj je sprednji del čevljev že kar malo oguljen. Če koga pošlje po kremo, bo trajalo vsaj 15 minut, preden jo bo prinesel. Potem pomisli, da bi lahko kremo s stranskega dela čevlja z vlažnim robcem prenesel na sprednji del.

Borut mastno pljune na Donaldov čevelj in začne zbirati odvečno kremo. Donald je najprej povsem šokiran nad takim pristopom, potem pa ga enostavno z nogo brcne pod brado, da se Borut zvrne na hrbet. »Nihče od tistih, ki so pljuvali po ameriškem predsedniku, ni umrl naravne smrti!« zagrmi Donald.

Borut začne stokati: »Oprosti, Donald, ampak jaz ... jaz ... jaz pravzaprav ničesar ne znam. Kadar me slikajo, je vedno tako, da drugi najprej opravijo delo, potem pridem jaz in nato fotografi, ki me posnamejo. Po pravici povedano: pojma nimam, kako se pravilno očisti čevlje ...«

Donald najprej pomisli, da bi kar odkorakal brez besed. Takega človeka bi seveda takoj odpustil iz svojega podjetja ... ampak zdaj ni v svojem podjetju. Vse skupaj je podobno, kot če bi prišel v drugo podjetje in ugotovil, da je direktor popoln tepec. Tako srečanje pa je treba izkoristiti – zdaj in še kdaj kasneje. Pravzaprav je velika sreča, da je naletel na takega človeka!

»Že v redu, Bo-root, se zgodi; če ne znaš čistiti čevljev, znaš pa kaj drugega!« ga potolaži Donald. »Bo-root, po mojih podatkih Slovenija premalo denarja namenja za financiranje vojske in tudi ne prispeva dovolj za NATO. Si kaj razmišljal, da bi popravil to neprimerno stanje?«

»Nema problema, Donald,« reče Borut. »Seveda! Že dlje časa razmišljamo o tem. Pred leti nam je propadel posel s Patrijami ‒ napaka je bila v tem, da oklepnikov nismo kupili pri vas. To napako bomo popravili v najkrajšem možnem času.« In po kratkem premoru: »Gotovo se ti že mudi naprej, Donald. Ali se zdaj lahko slikam z Melanijo?«

Donald zavzdihne. »Dobro bi bilo, če podpiševa kakšen sporazum o vojaškem sodelovanju, da tvoje obljube ne bodo pozabljene obvisele v zraku po našem odhodu.«

»Seveda,« reče Borut, pobrska po žepih in največji kos papirja, ki ga najde, je potrdilo o plačilu parkirnine. Podpiše se na dnu hrbtne strani listka, Donaldu pa predlaga, naj kar napiše seznam opreme, za katero meni, da bi bilo koristno, če bi jo Slovenska vojska kupila pri Američanih. »Ali se bom zdaj lahko slikal z Melanijo?«

Donald se ne razburja več, saj vidi, da nima smisla. Po drugi strani pa je Melanijino sliko odlično prodal ‒ posla z vojaško opremo bo za njegove prijatelje gotovo za več deset milijonov dolarjev. »OK,« se vda, »ampak roke boš držal v hlačnih žepih, da se ne bi 'slučajno' spozabil.« Borutu torej roke potisnejo v hlačne žepe, Donaldov krojač pa mu zašije oba žepa, tako da Borut rok med pripravami na fotografiranje in med fotografiranjem ne bo mogel potegniti ven. Borut pomežikne Melaniji tako, da ga Donald ne vidi, Melanija pa kar zažari in po dolgem času se ji na obrazu namesto njenega običajnega plastičnega nasmeška pojavi pristen nasmeh ...

Uradni fotograf začne pripravljati opremo za fotografiranje: luči, odbojnike svetlobe, ozadje, stojalo, pomeri vpadlo in odbito svetlobo, pripravi nekaj ohišij in nekaj različnih objektivov ...

Borut se začne prestopati. »A ti bi pa kar zaplesal?« ga vpraša Melanija. »In to z rokami v žepih? Ti si pa res nepoboljšljiv!«
»Kdaj drugič že, zdaj bi pa raje šel čim prej na stranišče,« odvrne Borut. »Ampak rok ne morem potegniti iz žepov!«
Melanija s pogledom poišče svojega moža ‒ ta pa je že v pogovoru z Borutovo ženo. Nato poišče krojača in ga prosi, naj Borutu odpara zašite žepe, da bo lahko izvlekel roke in normalno opravil malo potrebo na stranišču.
»Niti slučajno!« je odločen krojač. »Vsakih pet minut pa že ne bom šival in potem paral!« Melanija si zaželi, da bi bil zraven Donald ‒ on bi ga po taki izjavi gotovo takoj odpustil. Ampak to pravzaprav ne bi rešilo problema ‒ ki je vsak trenutek hujši. Borut se prestopa vse hitreje in se že močno znoji.
»Pokaži mi pot do stranišča,« mu reče Melanija. Tik preden zapustita sobo, ponovno pogleda proti Donaldu, ta pa je že tako padel v debato, da sploh ne vidi, kaj se dogaja okoli njega.

Na stranišču ni nikogar. Melanija Borutu tako hitro odpne razporek, da je ta prvi hip povsem šokiran, potem pa se le sprosti in izprazni mehur. Melanija pravilno usmerja curek, tako da niti kapljica ne pade na hlače. »Življenje si mi rešila, Melanija! Tega ti nikoli ne pozabim! Večno bom tvoj dolžnik! Kaj bi jaz brez tebe!? ...«
Borut bi še kar nakladal, ampak Melanija prekine njegove govorance: »Dobro, dobro. Greva hitro ‒ če bi se zdaj tu znašel moj mož, bi si zelo verjetno napačno razlagal tole dogajanje« in mu enako spretno kot prej zapre razporek.
Že se obrneta proti vratom, ko zaslišita nekoga, ki se sopeč približuje s težkimi koraki. Melanija potegne Boruta v prvo kabino s školjko in se stisne k steni, da njene noge ne bi bile vidne skozi odprtino pri tleh (stene kabine ne segajo povsem do tal). Prišlek vstopi v sosednjo kabino in ko se z globokim vzdihom usede na školjko, Melanija in Borut skoraj stečeta nazaj v dvorano. Donalda ni tam, je pa fotograf medtem vse pripravil in jima pomaha, naj prideta bliže.

Sledi serija fotografij: od spredaj, z leve, z desne, od zgoraj, od spodaj, z umetno svetlobo in brez nje, z različnimi objektivi in različnimi fotoaparati ... Ravno končujejo, ko se prikaže Donald: »Si se lepo obnašal, Bo-root?«
»Kaj pa naj bi drugega,« odvrne Borut in pogleda proti svojim dlanem, ki so še vedno zašite v hlačne žepe.
»Ha, ha, od kdaj pa imate tukaj tako čudno modo?« se škodoželjno zareži Donald. »No, pa poglejmo, kaj je naredil fotograf.«

Ta je medtem že prenesel fotografije na računalnik in jih prek projektorja prikazuje na steni. »Nekatere so samo za test ‒ seveda bomo uporabili samo najboljše,« se že vnaprej zavaruje pred kritikami. A skromnost ni potrebna: vse fotografije so odlično uspele in očitno je, da se je Borut na vseh lepo obnašal.
»Kakšen lep nasmeh imaš na teh fotografijah!« presenečeno vzklikne Donald. »Zakaj se pa, kadar naju fotografirajo skupaj, držiš, kot da si pojedla paket zobotrebcev?«
Melanija zardi in začne jecljati. »Ah, vesela sem, da sem spet v domačih krajih ... pa tak dober zrak je tukaj ... pa hrana je dosti boljša kot v ZDA ... pa ...«
Donald že odpre usta, da bi protestiral, a po sekundi premisleka ugotovi, da se mora pravzaprav strinjati z ženo. »Ja, hrana je pa res bistveno boljša. No, ko bomo podpisali sporazum TTIP, bomo tudi mi jedli boljšo hrano.«

Obrne se k Borutu in mu reče: »Melaniji je všeč tukaj, meni pa tudi. Kmalu spet prideva. Najbolje, da si roke pustiš kar zašite v žepih, da naslednjič ne bomo po nepotrebnem izgubljali časa« in ga pred odhodom lopne po hrbtu.

»Melanija, to je pa res zanimiva dežela,« reče Donald, ko sta že v avtu. »Ne boš verjela, kaj sem videl na stranišču! V sosednji kabini so bile štiri noge: dve moški in dve ženski! Drugič moram reči Bo-rootu, da bi jaz tudi tako kabino, v kateri bom imel posebno obravnavo, ha, ha!«
»Perverznež stari!« sikne Melanija, se obrne stran in pogleda skozi okno, vesela, da mož ne vidi izraza na njenem obrazu.