Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne

Manj znane zanimivosti o nastanku znanega soneta

Pred skoraj 200 leti, ko je France P. obiskal Mljet, si je ob pogledu na podrto drevo prek poti proti Zlim stijenam naredil takle zapisek v beležko: "Naenkrat se na poti podrto drevo pojavi, tako veliko, da smo komajda čezenj zlezli. Čeprav je večina drevesa že suha bila, smo vunder nekaj zelenih iglic na njem uzrli. Jako zanimiva slika!"



Po vrnitvi na Kranjsko je naredil tale zapisek:

Drevo suho poprek čez pot leži.
Na vejah nekaj iglic zeleni,
al vendar njemu ni več pomoči.

Stihe je nesel uredniku Kranjske čbelice, ki je ravno iskal prispevke za njen četrti zvezek. A ta ni bil zadovoljen. "France, to je kr' neki. Ne moreš tako pisati. Pa kva je zdej to? To sploh ni nobena poezija!"
"Ne morem vedno pisati dolgih pesmi, Miha – tokrat me je prijelo, da bi napisal nekaj kratkega; impresija med sprehodom v naravi, a razumeš?"
"Če te že mika pisanje na kratko, potem poskusi haiku, samo pravil se moraš držati."
"Kaj je to ha- hai- haiku?"
"Haiku pišejo Japonci."
"Aha. Ampak jaz ne znam japonsko …"
"Nič hudega – treba se je samo držati pravil."
"In kakšna so ta pravila?"
"Enostavna: 5 – 7 – 5"
"Kaj je to: 5 – 7 – 5?"
"Haiku je oblika pesmi, ki ima tri verze, prvi ima 5 zlogov, drugi 7, tretji pa spet 5."
France malo pomisli, potegne roke iz žepov, pogleda prste in začne računati. "Tako malo – saj tako na kratko ne moreš nič pametnega povedati!"
"Mojstri znajo tudi z malo besedami veliko povedati! Le poskusi!"

France se muči ves teden in končno spesni tole:

Suh bor čez pot leži,
na njem par igl'c zeleni,
ni več mu pomoči.

Prešteje zloge: 6 – 7 – 6. Ni čisto po pravilih, je pa zelo blizu, zato se spet vrne k Mihi.

"Dosti bolje kot prej, ampak sam vidiš, da ni čisto v redu, France."
"En ali dva zloga več – big deal!"
"France, kje pobiraš te čudne besede? Včasih si bolj izbrano govoril, tako da te je vsak Kranjec razumel!"
"Sorry, se mi je zareklo."
"Sori – kva?"
"Pozabi! Hotel sem reči, da to pa res ni neki velik prekršek! Ljudje itak pojma nimajo, kaj je haiku!"
"France, če to natisnemo, te bodo kritizirali še čez 200 let! Si res to želiš?"
France skloni glavo in brez besed odide.

Doma zgrize pol svinčnika in spije tri kozarčke, preden se domisli naslednjega:

Suh bor sam leži,
na njem par igl'c zeleni,
nima več moči.

"France, zdaj si zadostil obliki, vsebina pa ... kaj naj rečem ... se mi zdi, da haiku ni zate, kaj meniš?"
"Res ne, jaz sem bolj gostobeseden ... samo 17 zlogov, pa to je grozno, to je nečloveško, ne morem pisati poezije ob takih hudih omejitvah!"
"Dobro, dobro, pa napiši pesem v taki obliki, ki ti je najbolj všeč".

Zdaj gre bistveno hitreje in čez dva dneva že nese uredniku naslednji dve kitici:

Bor, ki na tla vihar ga zimski trešne,
ko toplo sonce pomladansko seje,
spet ozelenil semtertje bo veje,
na enkrat ne zgubi moči poprešne.

Al vunder zanjga ni pomoči rešne!
Ko spet znebi se gozd snegá odeje,
mladik le malo al nič več ne šteje;
leži tam rop trohlivosti požrešne.

"France, pa kaj si zdaj tako zapel za to suho drevo, kot da imamo kisel dež ali segrevanje ozračja zaradi toplogrednih plinov ali kakšno drugo ekološko katastrofo?"
"Kisel dež, segrevanje ozračja, toplogredni plini, ekološka katastrofa – kakšne zanimive besedne zveze! To moram kdaj uporabiti!" vzklikne France z žarom v očeh.
Nato stopi k oknu in nekaj časa gleda ven v meglen mrakoben deževen dan. Potem se obrne, naredi nekaj korakov proti vratom, pa nazaj proti oknu, hodi v krogih okoli mize, gleda v tla in mršči čelo. Miha zre vanj z odprtimi usti – vidi se, da je hotel nekaj reči, a je raje obmolknil. Po nekaj minutah tišine se France ustavi, pogleda v strop, zamiži in spregovori (najprej počasi, potem pa vedno hitreje):

Tiho, tiho kisel dež na zemljo pade,
dvigajoči toplogredni plini jemljejo nam nade;
segrevanje ozračja – usoda neizbežna:
ekološka smrt v vročini niti najmanj ne bo nežna.

"Kaj meniš Miha – imaš še kaj prostora v naslednji Čbelici?"
"France, takoj nehaj s takimi bedastočami! Že pogovori o vremenu so dolgočasni, kaj šele pesmi o vremenu! Pa kje si še videl kaj takega? Čisto dovolj je, če opišeš vremenski pojav v pesmi, kot si to naredil v Povodnjem možu, ne more pa biti vreme osrednja tema pesmi. Tole rimarijo si bom takoj izbrisal iz spomina, da ne bi v prihodnosti slučajno zašla v kakšno litetarnozgodovinsko knjigo."
"Daj no, Miha, ne bodi tako strog!"
"Konec debate o vremenu – greva nazaj na tvojo prejšnjo pesem, tista vsaj ima potencial, le izpiliti jo je treba ... Kje sva že ostala? ... Aja: koga pa danes sploh zanimajo suha drevesa? Izberi si in opiši eno mogočno in zdravo drevo, ne pa tako, ki je že dušo spustilo in še za kurjavo ni več dobro!
France se zbudi iz zamaknjenosti in zbudi se tudi njegov uporniški duh; navsezadnje je on ustvarjalec! Kako bo njemu neki Miha K., ki doslej ni napisal omembe vredne pesmi, narekoval, kako naj napiše dobro pesem! Zadnja, ki je nastala prej kot v petih minutah, morda res ni bila vredna počenega groša, ampak tista o drevesu je pa odlična! "Miha, napisal bom pesem o tem drevesu, pa če se cel svet na glavo postavi!"
"Ne nori, France; piši o ženskah, o ljubezni, pa o prevarah, take stvari ljudje vedno radi bero."
"Boli me kurac, če to ljudje radi berejo ali ne! Ko zaprem oči, vidim samo to drevo."
"France, čez 200 let se bodo v šolah o tebi učili majhni otroci, ne moreš govoriti tako prostaško; saj še v gostilnah ne preklinjajo v takem čudnem jeziku! Če si se pa že usmeril v botaniko, napiši malo daljšo pesem; čez 200 let sicer ljudje res ne bodo veliko brali in jim bodo všeč čim krajša besedila, danes pa radi berejo – naredi jim malo veselja!"

In France dopiše še drugo polovico pesmi:

Tako ti v bran stoji, sovražna sreča,
sromak, ki ga iz visokosti jasne
na tla telebi tvoja moč gromeča.

Če hitre ne, je smerti svest počasne.
Bolj dan na dan berli živlenja sveča,
doklèr ji reje zmanjka in ugasne.

"To smo čakali France – ti si car! To pesem bom objavil v naslednji Čbelici. Samo "bor" na začetku bom zamenjal s "hrast" – to deluje dosti bolj mogočno!"
"Joj, Miha, kako si ti pameten, kaj bi jaz brez tebe," odvrne France zajedljivo in zavije z očmi.
"France, kar spomni se, kakšna beda je bil tvoj prvi poskus na temo tega drevesa; da haikuja niti ne omenjam. Moje kritike so vedno dobronamerne."
"Kaj pa vem," zamišljeno reče France in se pogladi po bradi. "Tisto je bil prvi slovenski haiku – in zdaj je tako rekoč izgubljen ... ker si ga tako skritiziral, si ga ne bom upal objaviti nikjer drugje ... Pa lahko bi bil označen kot prvi slovenski ekološki pesnik ..." Vzdihne.
"A greva na en pir, pa bova tam filozofirala naprej?" predlaga Miha.
"OK; samo eno pravniško pisarijo moram še končati danes, moram ohraniti trezno glavo do večera; jaz bom raje en radler".
"OK? Radler? Od kod pobiraš vse te čudne besede, France? Kakšne knjige pa bereš zadnje čase? A ti je Matija spet kakšno novo pisarijo iz tujih krajev prinesel?"