Večerja

Ob koncu zadnjega dne v hotelu imamo slovensko večerjo, kar pomeni, da ne moremo izbirati enega izmed štirih menijev kot običajno, ampak je hrana določena vnaprej. Bo poleg tega še kaj? Ko se spuščam po stopnicah v obedovalnico, zaslišim ... ah, ne, to ni mogoče ... pa vendar – seveda, to sodi k slovenski večerji: glas harmonike in kravja muzika. Zadeva ne bi bila tako tragična, če bi imel mizo kje v kotu in bi lahko vse skupaj ignoriral – ampak moja miza je najbližja odru! Tu ni kaj storiti: najbolje bo, da na hitro povečerjam in se čim prej odstranim iz tega prostora.

Večerjo mi servirajo tako, da muzikantoma kažem hrbet. Natakarica mi predjed prinese hitro in jo tudi hitro pospravim, potem je pa treba malo počakati. Kaj pa zdaj? Prešine me odrešilna misel: če je posilstvo neizbežno, daj noge narazen in uživaj! Presedem se torej na drugi konec mize, tako da gledam glasbenika. Prej ju sploh nisem poslušal, zdaj pa ugotovim, da ne igrata samo narodno-zabavnih melodij (teh je pravzaprav še najmanj), ampak predvsem vse vrste domačih in tujih popevk ter zimzelenih melodij: od Šifrerjeve Vse manj je dobrih gostiln do Presleyeve It's Now or Never. Harmonikar je star nekje med 40 in 50 let in odlično obvlada svoj instrument, občasno skladbi doda še kak svoj vložek, nekaj let starejši kontrabasist pa ga zelo dobro dopolnjuje. Kadar zaigrata kakšno ne-kravjo skladbo, jima glasno zaploskam in ker velika večina prisotnih večjo pozornost posveča svoji hrani kot muzikantoma, jaz pa sem najbliže odru, me hitro opazita in se mi za vsak aplavz zahvalita. Sčasoma se preusmerita povsem izven narodno-zabavnega repertoarja in v predstavi vedno bolj uživam. Že jima nameravam naročiti pijačo po njuni želji, pa me prehiti družba nekje v ozadju dvorane.

Čas hitro teče in dve uri, za kateri sta bila glasbenika dogovorjena z vodstvom hotela, hitro mineta. "Hvala za pozornost in nasvidenje!" pravi harmonikar. "Ne še, še eno zaigrajta!" se oglasi družba v ozadju. Po kratkem prepričevanju se harmonikar spet usede in reče: "Dobro, še eno domačo." Poslušalci zaploskajo. Harmonikar že ureže prve takte, me za trenutek pogleda, takrat pa zakličem: "Na Golici!" Harmonikar se nasmehne, roki v trenutku spremenita melodijo in ritem in zasliši se klasika za harmoniko. Navdušena je tudi družba v ozadju – in, glej čudo, prvič ta večer zaplešeta dva poslušalca. Skladbe je seveda prehitro konec in na koncu jima navdušeno zaploskamo vsi, ki smo vztrajali do konca. "Krasno igrata," jima stisnem roki na koncu.