Srečanja z balkanskimi policisti

Bosna, 2006



Skoraj sem že izven mesteca sredi Bosne, ko moj avto ustavi policist. Pokaže mi številko na neki napravi.
"Vozili ste 48 km/h ...", reče policist.
V naseljih je omejitev 50 km/h – torej sem imel še malo rezerve. Tokrat imam srečo – stanja na števcu namreč nisem stalno spremljal.
"... omejitev pa je 40 km/h."
O, ti sranje, spregledal sem prometni znak, včasih vozim preveč na pamet – ampak s takimi lastnostmi se ni dobro hvaliti pred policistom mrkega pogleda.
"Osebni dokument, vozniško in prometno!"
Dam mu želene papirje, policist vzame beležko in vanjo nekaj prepisuje iz dokumentov. Nato se obrne k meni in me začne spraševati:
"Ime in priimek?"
Pa saj si ravnokar prebral – a si nepismen? Take modre misli seveda zadržim zase, policistu odgovorim na vprašanje brez dodatnih komentarjev.
"Datum rojstva?"
Ah ne – pa kaj je zdaj to? A nimaš kakega pametnejšega dela?
"Kraj stalnega bivališča?"
Kako si našel prav mene? ... Po eni strani so taka vprašanja nesmiselna, po drugi pa ... avto in/ali dokumenti bi lahko bil(i) ukraden(i) in treba je preveriti, ali si je morebitni tat sploh zapomnil vsebino ukradenih dokumenov. Seveda, policist ni tukaj od včeraj.
"Kje ste zaposleni?"
"Pri vladi Republike Slovenije", odgovorim.
Policist mi brez nadaljnjih vprašanj vrne vse dokumente, se poslovi in odkoraka do svojega avta. Nekaj časa kar obsedim in ne morem verjeti temu, kar sem pravkar videl! Nikoli si ne bi mislil, da ima vlada Republike Slovenije tak vpliv na bosanskega policista!

Hrvaška, 2015



Že pred časom sem ugotovil, da je pri daljših vožnjah za moj hrbet najbolje, če se ustavim približno po uri vožnje, se malo razmigam, kaj malega pojem in popijem ter (po potrebi) odtočim.
Na eni od črpalk na avtocesti med Zagrebom in Beogradom, kjer sem nameraval ustaviti, so bila parkirišča precej polna, zato sem avto ustavil že precej proti koncu parkirišča. Ker za "odtakanje" v WC-jih Hrvati praviloma zahtevajo plačilo (po mojem mnenju pa bi to moralo biti brezplačno, ker jim promet itak naredim z nakupom bencina, hrane ali pijače), sem odtočil kar na travnik ob pakirišču. Med tem početjem zaslišim hrup motorja v bližini in kmalu zatem trobljenje. Ko sem opravil svoje in pogledal, kaj se dogaja, zagledam za sabo policaja na motorju precej mrkega videza (saj se razumemo: mrkega videza je bil policaj, njegov motor je bil ves zloščen in sijoč). Po uvodnih očitkih (kako bi se jaz počutil, če bi on scal na mojem delovnem mestu – tam, kjer sem scal, pa je njegovo delovno mesto), mi pove, da je to prekršek in da je kazen 1000 kun (okoli 150 EUR). Jaz to vzamem na znanje in ne rečem nič. Potem policaj vzame v roko neko knjižico (naslov je bil nekaj v zvezi s prekrški v republiki Hrvaški) in jo začne brati in listati. Jaz še naprej stojim kot kup nesreče in ne rečem nič. Potem policaj dvigne glavo in vpraša: "Ali imate denar?" Jaz odvrnem, da ja, samo ne kun, imam pa evre. Potem policaj še nekaj časa bere in sva oba tiho. Nato mi vrne potni list in reče, naj takih stvari ne počenjam več.

Reakcija se mi je zdela nenavadna (da ne omenjam, da je kazen močno pretirana – morda hrvaški policaji zaračunajo 150 evrov, če se nekdo poščije sredi Zagreba pred predsedniško ali vladno palačo – gotovo pa ne na travniku ob avtocesti, in the middle of nowhere). Ko sva kasneje to premlevala z Olgo, je bil moj sklep ta, da je možakar pričakoval, da bom predlagal, da se zmeniva za polovično kazen, če ne gre po uradni poti (torej v gotovini in brez računa – kot se običajno plačujejo storitve v hrvaških turističnih krajih). Ker nisem prišel s tem predlogom na dan, on bi pa težko brez osnove zaračunal tako noro kazen, še teže pa sam predlagal polovično plačilo v gotovini brez računa (glede na to, da je nastopil kot varuh morale in reda), se mu je zdelo najpametneje, da se umakne in me pusti pri miru.

Za štos sem šel pogledat, kakšna je kazen za to pri nas. V Odloku o javnem redu in miru piše:

Zaradi varovanja javnega reda in miru je prepovedano:
...
pljuvanje, uriniranje, opravljanje velike potrebe ali bruhanje na ulicah, pločnikih, parkiriščih, rekreacijskih poteh in drugih javnih površinah, namenjenih sprostitvi in rekreaciji občanov ali igri otrok.

Globa za to je 80 evrov (tri sto hudičev – nisem mislil, da je tako drago!). Seveda pa je vprašanje, do kod segajo meje parkirišča – gotovo je parkirišče asfaltirana površina – kaj pa okoliška trava? In če je trava tudi – kako daleč? Tega v odloku ni in tukaj bi dober pravnik našel luknjo.
Če boste torej kdaj potovali po hrvaških avtocestah in vas bo zagrabila huda potreba, pred tem dobro poglejte okoli sebe (jaz sem policaja videl, ko sem zapeljal z avtoceste – z nekom se je pogovarjal na črpalki – ampak ga nisem imel za potencialno problematično osebo, sicer bi lahko malo počakal ali pa bi se postavil v tak položaj, da me ne bi videl.)

Makedonija, 2005



Na izhodu iz mesta Veles me ustavi policist. Rutinska kontrola: prometno in vozniško. Ko policist ugotovi, da sem Slovenec, me veselo pozdravi ("Kaj pa delate v Makedoniji?"), mi vrne dokumente in začne klepetati. Debata bi verjetno trajala kar dolgo, ampak njegov kolega je ustavil še en avto in rabi njegovo pomoč, zato se posloviva. V Makedoniji je torej lepo biti slovenski voznik (ne vem pa, kako je, če voziš prehitro ali če uriniraš ob parkirišču).

Naslednji dan sem v mestu Prilep – nad mestom je zanimiv hrib: glede na obliko bi ga morali imenovati Dvoglav. Zadeva je še posebej impresivna, ker je zelo blizu in lahko nanjo prideš peš iz mesta. To je treba poslikati! Vzamem mobi, izberem primerno kompozicijo in posnamem fotko. V tem trenutku se ob meni ustavi policijski avto.
"Zakaj si me slikal?" vpraša policist.
"Nisem slikal vas, slikal sem pogled na hrib nad mestom".
"Mene si slikal – a veš, da ne smeš slikati policista?"
"Jaz sem turist iz Slovenije, prvič sem v tem mestu slikam vse, kar se mi zdi zanimivo."
"Kaj boš naredil s sliko?"
"Ker v Sloveniji nimamo tako zanimivega hriba, sem ga pač slikal za spomin."
"Zakaj si me slikal – a hočeš, da te peljem na zaslišanje na policijsko postajo?"
Samo še to mi manjka. Poleg tega: če je na fotki res policijski avto, ji bo umetniška vrednost strahotno padla in moram tako ali tako narediti še en posnetek.
"Dobro, dobro – bom pobrisal fotografijo." Pritiskam po mobijevih tipkah, najdem zadnjo fotko in jo pobrišem.
"Tako – pobrisal sem fotografijo vašega avtomobila."
Policist mi nameni malo daljši pogled, nato pa se brez besed usede v avto in odpelje dalje.
Jaz pa ponovno dvignem mobi, preverim, ali je v kadru kakšen policijski avto, in pritisnem sprožilec.

Čez dva dneva sem v kraju Demir Kapija (Železna vrata) – samo 50 m široko sotesko si delijo reka Vardar, cesta in železnica. Že za reko je malo prostora – gradbinci so morali biti pravi umetniki, da so tu skozi speljali še cesto in železnico. Ustavim na zasilnem parkirišču, potegnem ven mobi in se razgledujem, s katerega mesta bi dobil najbolj slikovit posnetek. Povsod okoli so strme skalne stene.
Ob meni ustavi policijski avto. Ah, pa menda ne že spet, saj sploh še nisem pritisnil sprožilca!
"Ali imate kakšne težave?" vpraša mlad policist.
"Ne, ne, vse je v redu. Jaz sem turist in v vodniku piše, da je tole slikovit kraj, pa sem se ustavil, da si ga malo ogledam in naredim nekaj fotk."
Policist se nasmehne in odpelje dalje.

Slovenija, 1998

Že skoraj deset let stanujem na Puhtejevi ulici na Viču v Ljubljani, delam pa na Langusovi. Do službe imam malo več kot dva kilometra, zato se vozim s kolesom, če le vreme to dopušča. Tistega julijskega dne je bilo sončno.
Zapeljem čez progo. Čez kakšnih 10 ali 20 metrov me prehiti kombi. Pri vožnji po rahlem klancu navzdol imam hitrost morda 20 km/h (okoli 6m/s). Kombi rahlo zavre in nekaj metrov pred mano počasi zavije desno na dvorišče pred bifejem.
Pa saj to ne more biti res, saj me je moral videti! Pritisnem obe zavori, hitrost se mi zmanjša morda na polovico, a vseeno treščim v kombi.
Izgubim ravnotežje in se znajdem na tleh. Malo sem popraskan, a ni videti hudega.
Voznik kombija se ponudi, da me odpelje do zdravstvenega doma. Tam me polepijo z obliži in pošljejo domov. Voznik kombija me pelje nazaj do tistega mesta, kjer sem pustil kolo.
Ob tem se spomnim zgodb, da je treba tudi na videz nedolžno prometno nezgodo prijaviti policiji, sicer imaš lahko kasneje težave z uveljavljanjem zavarovanja, če dogodek ni bil nikjer zabeležen. Voznik kombija me brez komentarja pelje na policijsko postajo na Tbilisijski ulici.



Policijska postaja Ljubljana – Vič

Mlademu policistu razložim, kaj se je zgodilo. Nekaj si zapisuje in potem vpraša voznika kombija: "Ali vam je naredil kaj škode na avtomobilu?"
"Ne".
"Dobro." Obrne se k meni in reče: "Plačati morate xxx tolarjev kazni." (Pišem skoraj 19 let po dogodku, zato se ne spomnim zneska.)
"Zakaj jaz? Saj sem vozil po predpisih ob desnem robu, on pa je naenkrat zavil desno, ne da bi preveril, ali ima prosto pot!"
"Aha!" reče policist, spet nekaj piše in naju čez čas pogleda: "Vsak od vaju plača yyy tolarjev kazni".
"Jaz nisem naredil nobenega prekrška in zato kazni ne bom plačal!"
Voznik kombija se ponudi, da plača kazen za oba, s čimer se konča obisk na policijski postaji. Greva po kolo, nato me odpelje domov.

Ura je malo čez 11 dopoldne. Malo sem utrujen po vsem tem burnem dogajanju, za kako uro bom zaspal. Spustim rolete in grem v posteljo. Hitro zaspim – a imam ves čas izredno žive sanje (nič v zvezi z nesrečo). Neverjetno – take žive sanje, jaz pa hočem samo spati, spati in si odpočiti! Dvakrat grem na stranišče. Ko se dokončno zbudim, je pozno popoldne naslednjega dne. Spal sem več kot 30 ur.
Naslednji dan grem v službo, a zaradi hudih bolečin v vratu zdržim samo do kosila. Nadaljnja dva ali tri tedne preživim na bolniški – v začetku so bolečine neznosne, sčasoma se a le unesejo.

S kolesom na prestave in z navzdol zavitim krmilom (v takratni terminologiji: z dirkalnim kolesom) sem se začel voziti že v osnovni šoli, 25 let pred tem dogodkom. Vmes sem imel nekaj padcev – pravzaprav malo glede na število prevoženih kilometrov. Enkrat sem si zlomil ključnico, a sem se po padcu vseeno sam pripeljal 5 km do doma – in se po okrevanju normalno vozil naprej. Po tistem julijskem dogodku sem si kupil kolesarsko čelado, a se na kolesu nisem več počutil varnega, zato sem nehal kolesariti. S ponijem grem do najbližje trgovine, včasih ga vzamem na dopust, a moja kolesarska kariera se je tistega poletnega dne nepreklicno končala.