OgledalcePoskus je bil popolnoma neuspešen, ker se zaradi izrazito temnejšega okolja v področju, ki je bilo cilj moje raziskave, ni videlo nič. Ne bom rekel, da je bil rezultat podoben, kot če bi zrl v črno luknjo, ker bi kateri od bralcev te prigode ob tej čisto fizikalni primerjavi utegnil dobiti povsem napačno asociacijo. Oko se pač prilagodi na povprečno svetlobo v okolju, kjer smo, zato ne razločimo podrobnosti v nekem ožjem delu tega okolja, ki je izrazito temnejše. V takem primeru si običajno pomagamo z baterijsko svetilko. (Na srečo je nisem imel s sabo.) Zanimivo je, da so v filmu Prvinski nagon podoben problem, kot je bil tedaj moj, tudi rešili z dodatno osvetlitvijo – ampak ta film je bil v naših kinematografih prikazan skoraj 20 let pozneje. Malo sem zašel … Kje sem že ostal? … Aja, ogledalce. Ponudil sem ogledalce (skupaj s pojasnilom glede namena uporabe) še Zvonetu, s katerim sva si delila šolsko klop. Ker je on gledal pod drugačnim kotom, bi teoretično lahko videl več kot jaz – ampak pri črni luknji je že tako, da je čisto vseeno s katerega kota jo gledaš (ups, sori, se mi je zareklo, ne bom več omenjal č. l.). Z vzdihom sem pospravil ogledalce v žep in se posvetil pouku. Ker so bile nekatere učilnice namenjene prav določenim predmetom (najbolj tipičen primer je bila učilnica za kemijo, v kateri so bile ob zadnji steni omare z množico raznobarvnih kemikalij v različnih agregatnih stanjih), smo se učenci pred novo šolsko uro včasih preselili v drugo učilnico. Ta dan je pouk srbohrvaščine potekal v učilnici nad zbornico. V nasprotju z drugimi učilnicami je ta imela okna na dveh stenah, zato je bilo nekoliko svetleje kot drugod. Ob tem sem se spet spomnil na ogledalce. Preveril sem, kaj se vidi za mano – ista žalost kot prej. Ne vem, zakaj potem ogledalca nisem spravil v žep, temveč sem roko z ogledalcem v dlani držal na kolenu in se posvetil pouku. Skoraj sem že pozabil na ogledalce, ko naenkrat sošolka za mano glasno vzklikne: "Tršica, Miran mi stalno z ogledalcem pod kiklo gleda!" Seveda sem protestiral, da ne, in Zvone je to potrdil. Tehnično je bila moja trditev pravilna (prisežem, da res nisem gledal – ker sem že vsaj 10 minut prej preveril stanje in ugotovil, da ni kaj videti) – pravno pa najbrž ne bi zdržala, ker sem imel ogledalce v roki, čeprav ga pri pouku nisem potreboval in sem bil tisti dan verjetno edini učenec na celi šoli z ogledalcem v roki med poukom. Ampak v tistem trenutku je bilo itak vseeno, kaj govorim, ker me nihče ni slišal, saj se je po razredu razlegel smeh, kaj smeh – glasen krohot in trajalo je kar nekaj časa, preden so se sošolci umirili. Smehu se je pridružila tudi naša mlada učiteljica; sprva je bila nekoliko v zadregi (študente na fakulteti gotovo pripravijo na neobičajne dogodke med poukom – ampak vsega pa res ni možno predvideti) – načeloma bi morala nastopiti kot avtoriteta, a dogodek je bil gotovo tako bizaren, da ni mogla ostati resna in najbrž je bilo kasneje na ta račun obilo smeha tudi v zbornici. Jaz pa po tem dogodku nisem nikoli več prišel v šolo z ogledalcem v žepu. Dodatek: Urolog dr. Anton Vrhovec mi je med privatnim pogovorom namignil, da bi moral študirati medicino in da bi bil dober ginekolog 🤣 (ta pogovor je potekal pred objavo te zgodbice (itak si ne predstavljam, da bi dr. Vrhovec bral take zgodbice)). Ko sem mu omenil, da mi postane slabo, če gledam operacijo ali že če mi kdo nazorno opisuje operacijo ali kakšno težjo poškodbo, je odgovoril, da bi bil v tem primeru še posebno primeren za zdravnika, ker bi se trudil narediti čim manj škode ... 😜 Ob naslednjem srečanju mu moram omeniti, da sem tozadevne talente kazal že pri trinajstih letih – a jih nihče ni prepoznal! |