Dremam na okenski polici in razmišljam ...

... o imenih

"Zorček! Zorčeeeek! Kje si?"

Joj, kako mi je zoprn ta Zorček! Zorro je še kar dobro ime – le kateri maček ima dve črki R v imenu!? Ampak moja gospodarica je vse pokvarila, ko mi je ime spremenila v Zorček – to je ime za mačjega mladiča ali za plišasto igračo, ne pa za takega finega starejšega mačjega gospoda, kot sem jaz. A je kdo že slišal za tako butasto ime?! Včasih se kar potuhnem in se delam, kot da nič ne slišim, da me ne bi kak sosedov maček videl, kako reagiram na tako neumno ime. Muri je tudi dobro ime – ampak kaj, ko bi mi ga gospodarica gotovo spremenila v Murček – to je pa podobna žalost kot Zorček. Ali pa Piki – to ime mi je tudi všeč ... dokler ga ne dobi v roke moja gospodarica in ga spremeni v ... Pikček? To je nemogoče izgovoriti ... morda Piček? In če bi bil ženskega spola – bi me potem klicala ... Pička? ... "Pička, pridi sem! ... Kje si, Pička?" bi odmevalo po Vevčah ... hihihi, morda si pa vseeno ne bi upala ... ;-)

... o težavah z očmi

Včasih me srbi tam nekje okoli leve čeljusti, pa se ne morem prav dobro popraskati. Pred časom je Miran rezal veje na drevesih in je potem te odrezane veje zložil na kup. Tam sem brez težav našel takšno, s katero sem se lahko počohal na pravem mestu. Zadnjič pa sem morda preveč ali pa narobe pritisnil – in potem se je del kupa podrl na tla, ena veja pa me je zadela v oko. Najprej sem videl vse zvezde, potem pa nič več, pa še grozno me je skelelo in bolelo. Zdelo se mi je, da bo najbolje, če grem nekam na hladno. Zvečer sem hotel iti spat v garažo, a je Miran ravno premikal tisto veliko škatlo na kolesih. Tista reč tako nagravžno smrdi na zadnji strani – ne vem, ali stalno prdi ali kaj. Skratka – kar ven me je vrglo, ko sem jo zavohal in sem raje ostal zunaj.

Čez noč je bilo malo bolje, ampak zjutraj me je oko še vedno zelo bolelo, tako da sem ga držal kar zaprtega. Čez dan mi je bila sončna svetloba premočna, zato sem se raje držal v hladu pod sosedovim kontejnerjem. Moji ljudje so me sicer iskali in sem šel ponoči k njim, zjutraj pa spet ven. Šele po dveh dneh so ugotovili, da je z mojim očesom nekaj narobe, zato so mi nastavili majhno kletko in ko sem jo raziskoval od znotraj, so se vratca nenadoma zaprla in nisem mogel ven.

Olga me je skupaj s kletko dala v nekakšno luknjo v tisti škatli na kolesih in potem luknjo zaprla, da je bila popolna tema. In potem se je začelo: najprej sem dobil sunek v desno, po tem me je nekaj vleklo nazaj, potem sem dobil sunek v levo in tako dalje kar nekaj časa. Potem je v nekem trenutku vse utihnilo in se umirilo, Olga je spet naredila svetlobo, me dvignila in odnesla s kletko vred.

Naokoli so bile same neznane hiše. Le kako smo prišli sem? Šla sva v najbližjo hišo in se najprej ustavila v neki sobi, v kateri so bile še druge živali. Tam je bil en ogromen pes, ki pa je bil videti precej prestrašen in se ni obnašal čisto nič po pasje. Najprej je bilo tudi mene malo strah – ampak potem sem videl, da je moja kletka v takem primeru lahko tudi dobra zaščita.

Potem sva šla v drug prostor, Olga je odprla vrata kletke, stopil sem ven, da se malo pretegnem – in vame sta se zazrli dve neznani ženski. Ena se mi je najprej nekaj dobrikala, potem je pa začela z roko drgniti po mojem očesu – samo tega mi je še manjkalo, že tako me je oko zelo bolelo. Za začetek sem pihnil vanjo, da ne bi še naprej praskala po mojih očeh. Ravno sem se pripravljal, da jo opraskam s kremplji, če bi se še naprej neprimerno obnašala, ko me je ona druga ženska tako pritisnila z brisačo, da se nisem mogel niti premakniti! Kako se nekateri ljudje izživljajo nad nebogljenimi mucki! Potem je tista prva kar nadaljevala z drgnjenjem mojega ranjenega očesa – ampak nisem mogel čisto nič! Ko je končala, je pritisk brisače popustil, jaz pa sem začutil, da me je nekaj špiknilo v rit. Gotovo sta hoteli odvrniti mojo pozornost, da bi se obrnil nazaj in bi me potem spet napadli in maltretirali z druge strani – ampak ker sem pravočasno razkrinkal njune zlobne namene, se nisem premaknil. Čez čas je bodljaj v riti prenehal in opazil sem, da ena od žensk drži v roki nekakšen tulec, ki ima na enem koncu zelo dolgo iglo. Še nekaj so se pogovarjale, kar sem izkoristil za to, da sem šel nazaj v kletko, da me ne bi še naprej mučile. (Nekatere ljudi bi bilo treba prijaviti na mačje sodišče!)

Potem je Olga zaprla vratca kletke in me odnesla ven. Ko sva bila zunaj, je spet odprla zadnji del škatle na kolesih in me postavila vanjo ter pokrov zaprla. Potem so se spet začeli tisti sunki levo-desno in naprej-nazaj (v različnih kombinacijah), ampak čez nekaj časa se je vse skupaj le umirilo. Olga je spet naredila svetlobo in ko sem bolje pogledal, sem ugotovil, da sva spet doma.

... o teleleportaciji

To se mi je zdelo čisto neverjetno! Najprej me je Olga zaprla v tisto veliko škatlo s štirimi kolesi, potem me je nekaj suvalo vem in tja in čez čas sem se znašel nekje čisto drugje. Bližnjo okolico mojega doma sem prehodil že večkrat in poznam več kot deset hiš tu okoli – ampak takih hiš, kot sem jih videl takrat, prej še nisem videl.

Kaj če bi še sam poskusil s tem premetavanjem levo-desno in naprej-nazaj – morda bi pa lahko sam potoval v neznane kraje! To bi bilo super! Tu je tako dolgočasno, ker se nič ne dogaja in zato večino dneva prespim. Ostane samo ena težava: kako bi se vrnil nazaj k mojim ljudem ... Olga to obvlada, ampak jaz bi se morda samo iz enega neznanega kraja premaknil v drugega ... in tretjega ... in četrtega ... in tako dalje ... to bi bilo zelo zoprno. Bolje, da se takih čarovniških stvari ne lotevam, dokler mi ni jasno, kako to deluje.

... o obisku v mačjem mestu

Teleportacija mi ni dala miru. Kadar nisem mislil na nič, sem čez čas zagotovo začel razmišljati o potovanjih v daljnje kraje. Nisem si zapomnil zaporedja sunkov, ki so se dogajali, ko sem bil z Olgo (kar je bilo gotovo zelo pomembno), zato sem poskusil kar na slepo. Sunek naprej sem izvedel preveč vehementno – in z glavo udaril ob okvir vratic moje hišice, da me je potem želja po teleportaciji za nekaj časa minila, saj me je še ves dan bolela glava.

Čez nekaj dni sem poskusil znova, tokrat manj sunkovito. Zgodilo se ni nič, zato sem se čez čas upehal in utrudil. Najbolje bo, da malo zadremam ... in takrat se je zgodilo! Najprej je bila tema, potem pa sem se znašel v mačjem mestu! Po cestah samo mačke, na oknih mačke, na klopeh mačke, na drevesih mačke – in nikjer nobenega človeka! Kako zanimivo! Ko sem bolje pogledal, sem videl, da se občasno prikažejo nekakšni škrati, velikosti približno dveh miši. Eden je ravno prečkal cesto, pa sem šel k njemu, da si ga ogledam od blizu. Škrat je to videl in začel teči. Tedaj je šele postalo zanimivo! V treh skokih sem bil pri njem in ga podrl na tla. Pa saj to je sosed!

"Kaj dogaja, sosed, kam bežiš?"
"Dobar dan, Zorro, pa znaš imam neki posao kod kuće, pa moram da se odmah vratim."
"Ti, sosed, zakaj si pa tako neprijazen do mačk?"
"Ja? Nikada! Ja volim mačke najviše od svih životinja!"
"Ti, ti, nakladač, zdaj se delaš lepega, ker sem večji od tebe – zakaj si pa nekoč rekel, da bi prej miš ujela mene kot jaz njo?"
"E, pa kako da kažem, Zorro, samo sam se šalio, znaš da ja puno volim da se šalim!"
"Ne šali se na moj račun – kakšnega drugega si najdi! Jasno?"
"Jasno, Zorro, sve je jasno."
"Zakaj si pa zadnjič vrgel kamen proti meni?"
"Ja u životu nisam bacio kamen u mačku!"
"Morda res nisi zadel nobene mačke, si jih pa prestrašil! Zakaj si vrgel kamen proti meni?"
"Ne sećam se Zorro – znaš da ima ovde puno vrana – možda je tamo bila neka vrana, pa sam htio da ju preplašim."
"Daleč naokoli ni bilo nobene vrane!"
"Pa znaš kako je to, Zorro: ako baciš kamen onda se zbog strujanja vazduha oko kamena počne sakupljati laminarni sloj vazduha ispod kamena – ali kada taj laminarni sloj postane preveliki, on se odjednom sruši i time kamen odjednom potpuno promeni putanju ... znaš ... to je kao u fudbalu ili tenisu kad lopta odjednom promeni pravac."
"Ti bom že pokazal 'fudbal'! Ne mi težit s takimi fizikalnimi štosi; vem, da nimaš pojma o fiziki! ... Kako bi se ti počutil, če bi te jaz vrgel proti kaki vrani, a?"
"E, nemoj Zorro, znaš, star sam ja čovek pa nešto tako ne bih preživeo ... Znaš šta – mi često pripremamo meso na roštilju i ti ćeš uvek biti dobro došao kao naš gost. Samo ti navrati pa ćeš dobiti najbolje parče mesa! Znaš da si mi ti kao burazer!"
Kakšen hinavec! Doslej me je preganjal ali me v najboljšem primeru ignoriral, zdaj sem pa njegov najboljši prijatelj. Ti bom že pokaza! Zagrabil sem ga za vrat in ga vrgel v zrak. Tik preden je padel na tla, sem ga ujel in potem spet vrgel v zrak. To je pa zabavno! Ves čas je nekaj vpil, tako da je postalo še bolj zanimivo. Ko sem se naveličal te igre, sem poiskal škatlo in ga shranil vanjo, da bom imel igračo še za naslednjič.

Ko sem šel ven, sem spet zagledal znano osebo – pa to je Miran!
"Živjo, Miran, kaj delaš?"
Vidim, da se ne počuti dobro, ker se ritensko premika tako, da bi se skril pred mano.
"Čuj, Miran, zakaj mi daješ tisto ogabno hrano?"
"Katero ogabno hrano?"
"Tisto, ki ima 80 % vlage in 4 % pepela!"
"Pa ... tako hrano prodajajo v trgovinah ..."
"A česa boljšega pa ni?"
"To je označeno kot mačja hrana in sem mislil, da bo najbolje, če ti dam tako hrano."
"A je kdo kdaj vprašal kakšnega mačka, ali mu je taka hrana všeč?"
"Ne vem."
"Gotovo ne – sicer bi mu vsak maček povedal, da je taka hrana ogabna, čim je konzerva odprta vsaj pol dneva."
"Tega nisem vedel ..."
"A bi jo malo poskusil, da ti bo bolj jasno?"
"Raje ne bi ..."
"Jaz pa mislim, da bi bilo dobro če bi jo malo poskusil!" In sem mu zatlačil košček v usta. Nekako ga je prežvečil in pogoltnil, ko sem mu hotel dati naslednji kos, pa je začel bruhati.
"Zorro, to je nagravžno, tega ne morem jesti."
"A se boš spomnil na to, ko boš naslednjič hranil mačke?"
"Nikoli več ti ne bom kupil takega govna, obljubim!"
"Še nekaj imam zate – a bi raje brikete, kaj meniš?"
"Hvala, raje ne bi, res ne ..."
"Koristno bo zate, če si zapomniš še okus briketov!" V usta mu potisnem briket in tega nekako zgrize, pogoltne – in začuda ne začne spet kozlati (seveda – suha hrana je idealna prav za take primere!) Dam mu naslednji briket, ampak ko ga nekaj časa grize, vse skupaj izpljune in v pljunku je še en belkast košček. "Zorro, zob sem si zlomil, tega ne morem jesti!"
"A če si mački lomijo zobe, je pa vse v redu?!"
Za šalo sem ga zgrabil za noge in pustil, da je visel z glavo navzdol. Ko sem ga še malo stresal, je postal prav živahen – tudi to bo odlična igrača za dolgočasne dni, zato sem še njega spravil v isto škatlo.

Ko sem šel spet ven, spet zagledam znano osebo – pravzaprav je ona prva opazila mene ...
"Živjo, Zorček, nič te ni videti, kje se potepaš?"
Joj, spet ta Zorček! A nisem že na začetku pojasnil, kako mi je to ime zoprno!
"Živjo, Olga, zakaj me vedno kličeš 'Zorček', ko pa veš, da mi je ime 'Zorro'?"
"Ti ne veš, kako te imam jaz rada," odgovori in se stisne k meni.
"Takoj se nehaj stiskati k meni! Kaj bi rekli drugi mački, če bi videli kaj takega? Do konca življenja bi se mi posmehovali!"
"Ampak jaz te imam tako rada!"
"Če me imaš tako rada – zakaj mi pa potem vihaš ušesa?"
"Ravno zato, ker te imam tako rada – ušesa viham samo tistim ljudem in živalim, ki jih imam najraje!"
To je pa že skoraj tako kot oni sosed, ki ima najraje mačke, čeprav meče kamne vanje ... je pa res, da Olga ne meče kamnov v mačke.
"A ti veš, da mački rabimo dober sluh in zato moramo imeti možnost vrtenja ušes v različne smeri? Če mi boš še naprej vihala ušesa, bom na koncu imel tako povešena kot Sivček!"
"Zorček, ti ne veš, kako te imam rada!"
"A dlako mi tudi vedno čisto razmršiš zato, ker me imaš rada?"
"Seveda – vidim, da že razumeš! Kako si ti pameten, Zorček, ... hočem reči ... Zorro!"
"Jaz te imam tako rad, da bi te kar požrl!" S taco jo podrem na tla in jo narahlo ugriznem – samo toliko, da se ne more več premikati. Ob tem začne vreščati: "Ne, Zorček, ne tako, priden Zorček!"
"Ne, Olga, jaz to samo iz ljubezni, kako ne razumeš!"
In ji malo razmršim dlake na vrhu glave, da začne še bolj vreščati. Potem jo s krempljem na levi in desni tački previdno zagrabim za ušesa in jo dvignem od tal. "Kako ti je všeč taka obdelava ušes, a?"
Vreščanje postane neznosno, zato tudi njo postavim v škatlo z igračami.

Skupaj z Olgo je še njena prijateljica, tista z ognjenordečimi dlakami na vrhu glave. "Jožica, zakaj imaš na vratih za dostop na dvorišče pred tvojo hišo napis 'Pozor, huda muca'? Ko ljudje vidijo tak napis, gotovo mislijo, da so mačke nevarne in se jih bojijo!"
"Zorro, ta napis je čisto preventiven: ko druge mačke, psi, vrane (in ljudje) vidijo tak napis, brez povabila raje ne vstopijo na dvorišče in tako imajo moje mačke mir pred vsiljivci!"
Ha, to je pa dobra fora! Jaz moram pa stalno preganjati vsiljivce, ki bi radi pojedli mojo hrano. Moja dva bi tudi morala napisati nekaj podobnega – morda bi bil potem tudi sosed bolj prijazen?
Včasih poslušam, ko se Olga pogovarja z Jožico in mi je všeč, da slednja tako lepo skrbi za svoje mačke – njej ni noben problem vstati sredi noči, če si kakšen njen maček zaželi iti ven iz hiše (in čez čas nazaj noter). Moja gospodarja sta pa strašno slabe volje, če začnem glasno mijavkati sredi noči. Taka oseba bi bila prava za prevzgojo mojih ljudi! Jožico samo poližem, nato pa jo spravim v škatlo in ji naročim, da mora prevzgojiti tam bivajoče osebke.
Spet grem ven in tokrat zagledam sosedo, ki živi čez cesto. Tudi ta je vsa prijazna: "Živjo, Zorro, kako kaj tvoj uček?"
"Hvala, slabo – ampak vsaj boli me ne več. Ko sva že pri tem – zakaj pa ti vse mačke, ki jih najdeš, zapreš v tiste velike kletke, da so kot v živalskem vrtu?"
"Veš kaj, že več mojih mačk so povozili avtomobili in najbolje se mi zdi, da jim preprečim dostop do ceste."
"Pa ne more biti maček vse življenje v kletki – kje si to videla?"
"A imaš ti kakšno boljšo rešitev?"
"Jaz vedno pogledam levo in desno preden grem čez cesto, tako da sploh ne vem, v čem je problem."
"Ja, ampak ti si daleč najpametnejši maček tu okoli – druge mačke, žal, niso tako pametne!"
"Zakaj pa še svojih mačk ne naučiš, da bi bolj previdno hodile prek ceste?"
"Sem poskusila, pa me sploh ne poslušajo! Ti bi moral priti za učitelja!"
"Mene poslušajo še manj ... srečo imam že, če me ne tepejo ... Ampak ne bi zdaj o tem."
Ja, si predstavljam, da je težko z mačkami. Tudi jaz imam težave z njimi ... Sosedo sem za igro samo malo povaljal v prahu, potem sem jo pa dodal v mojo škatlo z igračami – da si bo zapomnila, kako je, če je nekdo stalno zaprt (kazen mora biti vzgojna!). Ta soseda je sicer še kar uporabna, ker pri njej dobim hrano, kadar se moji ljudje klatijo naokoli in pozabijo name.

V tem trenutku se zasliši tak hrup, kot ga delajo tiste velike škatle na kolesih, ki stalno prdijo. Tedaj zagledam, kako ena taka velika rdeča škatla leze v garažo, v škatli pa (kot vedno) sedi Miran – spet običajne velikosti. Kaj je zdaj to? Kam je šlo mačje mesto? A se Miran spomni dogajanja pred 10 minutami? Ali je možno, da je človek velikosti škrata istočasno v moji škatli z igračami in v normalni velikosti v tej veliki škatli na kolesih? Najbolje bo, da se delam, kot da spim. Čim prej pa moram najti mojo škatlo z živimi igračami!